1965 Rakek – Črpalka
Na rakovški bencinski črpalki toči mešanico s pomočjo kangle za zalivanje Ivan Ilešič. Motor je Tomosov Colibri T 12. Še dva sta in en kolesar, ki je morda prišel napumpat zračnico ali pa na ogled mopedov. Ivanka, Ivanova žena, pravi, da mož ni nikoli imel mopeda in da je najbrž tankal za koga drugega. Sprva nisem bila prepričana, če je to na Rakeku. Po primerjavi večih starih slik sem ugotovila, da je fotograf slikal iz cerkniške smeri proti Rakeku.
Mopede Tomos Colibri so v Tomosu pričeli izdelovati leta 1963. Prvi sta bila Tomos Colibri T11 in T03. Tomos Colibri T12 je izboljšana različica modela T11. Namesto pedalov je imel ravno podlago za noge in ščitnike za noge, en sedež in prtljažnik. Izdelovali so jih med leti 1961 in 1970. Vsi so imeli Puchov dvotaktni motor in so peljali na mešanico. Smrdi k kolera. Imel je moč dveh konjskih sil, tri prestave in 55 kilogramov. Prav tolikšno hitrost je lahko dosegel. Ljudem s podeželja je omogočal, da so se vozili na delo, ko še ni bil razvejan javni promet in ni bilo delavskih avtobusov. Uporaben je bil za vožnjo po vaških in gozdnih poteh. Za vsakdanje opravke so ga uporabljali kmetje, gozdarji, lovci, poštarji in drugi.
Po prvi nameri naj bi bila tovarna motornih vozil v Sežani. Na to namero spominja ime TOvarna MOtorjev Sežana. Po selitvi v Koper so malo predelali v TOvarna MOtornih koleS. Za Koper se je odločila slovenska vlada leta 1954. Pet let pozneje je bilo tovarniško poslopje dograjeno. Odprl ga je Tito. Prvi model je bil Tomos Puch SG 250. Vzporedno z licenčno je potekala tudi proizvodnja lastnih serijskih modelov. Ti so bili izpeljanka mopeda Puch MS 50 in so jih imenovali Colibri. Tovarna je leta 1998 postala del korporacije Hidria. Leta 2015 so jo prodali podjetju MPO Kabel. Zaradi dolgov so delavci leta 2018 vložili predlog za stečaj in naslednje leto je sodišče uvedlo stečajni postopek.
Naš ata je imel star motor Tomos, ki ga je kupil že leta 1975. Prodal mu ga je stric, ki se je s tem mopedom peljal le dvakrat. Malo večkrat se je peljal moj bratranec, ampak moped je bil kot nov in zelo dobro ohranjen in vzdrževan. Tudi naš ata se ni veliko vozil. Dvakrat ali trikrat na leto se je peljal na gmajno pogledat, če so še vse smreke in če so kaj zrasle in pa če je trava že dovolj visoka, da bi jo lahko pokosili. Zanj je skrbel tako, kot za vse svoje stroje. To pomeni, da ga je čistil in vzdrževal, kadar pa je moped “počival”, je bil pokrit z deko in vzdignjen od tal, da ne bi gume postale bulaste ali preperele. Ničkolikokrat sem ga prosila, če mi da malo za peljat po tistem, vsakomur znanem sistemu: “A daš za en krog?” Vendar niti slučajno nisem prišla do mopeda. Tudi pod razno ne. Odgovor je bil tak, da je dal slutiti kakor da se boji zame: “Če si hočeš nogo zlomiti, kar s skednja dol skoči, bo hitreje in ceneje.” V resnici pa se je bal za moped.
In ta moped je nekega dne uzrl moj ljubljeni sin. Ni preteklo veliko vode od tedaj in moj sin se je naučil voziti moped. Priznam, da sem bila kar malo užaljena. Kadar sem jaz prosila zanj, so moje prošnje naletele na gluha ušesa. Sinu pa ga je kar dal. Seveda ga je bilo treba malo “popraviti”. Kupili smo merilec hitrosti, posebno trobljo, izpušno cev je predelal tako, da je bila obrnjena navzgor, kot da je ta ubogi moped avtobus. Gume so se obrabile in namesto da bi kupil nove, je snel tiste s kolesa BMX in, človek ne bi verjel, bile so pravšnje za moped. Nekaj časa je bilo zelo veselo, saj je trdil, da ima sedaj moped za motokros. Moped je bil kmalu tako zdelan, da res ni šel nikamor več. Odločil se je in odpeljal svoj oziroma atov moped k sosedu v popravilo. Ubogi sosed se je celo popoldne mučil, da je spravil razvalino v red in da je spet delal tako, kot je treba. Hkrati pa je povedal, da ima on ravno tak moped, le novejše izdelave, da pa mu ga proda, če hoče. Pa ga je kupil. Starega smo dali v klet. Poleti, ko se je bratranec pripravljal na penzijo, ga je prišel pogledat. Rekel je, da ga bo popravil in uredil ter se vozil z njim po Rakeku. Bo bolje kot z avtom. Ko sva ga zvlekla na sonce, se nama je ksiht podaljšal do kolen. Veš kaj, je rekel bratranec, tega pa ne bom popravljal. Bom dal več za kose, kot je vreden. In sva ga družno zvlekla nazaj v klet. Tomos avtomatik pa še dela. Za vnukinji ni večjega veselja, kot da ju ati vozi z njim po dvorišču.
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Ileršič
Skenirano: 17. 5. 2022
Oblika: fotografija
Stare slike 
Moralo je biti okoli leta 1963 ali 164, ko je v Stari trg prišel en stric, mogoče se je pisal Tavčar, in nabasano polni kinodvorani predaval o potovanju s Tomosovim motorjem na Nizozemsko. Besede je podkrepil s kazanjem barvnih diapozitivov na velikem platnu. Bilo je tako nezemeljsko, da smo zadrževali dih in samo vsake toliko glasno izdihnili:”Ahhh!”…Ravne asfaltirane ceste, velikanske grede tulipanov, mlini na veter, čudne hiše, cokle, krave in siri… Veš da je moralo biti nekaj posebnega, če se še zdaj spomnim.
Markovljani smo bili še posebno pozorni na dogajanje v Tomosu, saj je bil tam dolga leta na visokem položaju rojak Božo Petrič – kot da bi sami imeli kakšne zasluge za to ali kot da bi se sončili v njegovih dosežkih. Fantje pa, ki so si prislužili za moped, so uživali poseben ugled med puncami, tako kot včasih furmani – ni ga mogel imeti vsak. Že po zvoku motorja so od daleč prepoznale, kateri se pelje v nedeljo popoldne na lepše in upale, da jih povabi na zadnji sedež ali kar na prtljažnik…
Všeč mi jeLiked by 3 people
Pred mnogimi leti je sosed pripovedoval, da je isti motor dvakrat kupil. Ker nam ni bilo jasno, kako to, nam je razložil. Hčerka, najstnica, si je zaželela motor, pa sem ji ga kupil. Čez dobrih sedem let, pa si je že omislila avto. Ker mopeda ni več rabila, mi ga je pa prodala nazaj. Pa sem ga spet kupil. :))
Všeč mi jeLiked by 2 people