Skip to content

1932 Rakek – Teta Johana

17. 09. 2013

130826052

Bila je sestra moje stare mame, doma iz Cerknice, rojena leta 1882. Še mlada je šla s trebuhom za kruhom. Delo je dobila v Hoteli Trevisani v Gorici. Še na tej sliki, ko je bila za tiste čase že v letih, je videti, da je bila lepa.

Tudi domači sin se je zaljubil vanjo in zgodilo se je, da je zanosila. Njegovi starši je niso marali, zanje je bila »ščava«, in tako se nista poročila. Roditi je prišla domov v Cerknico. Ker se je bala očeta, mu za otroka niso povedali in so ga skrivali v kleti.

Živeli so v Svinjskem riglu, kjer so bile hiše krite s slamo. Neke noči je zagorela sosedova hiša. Takrat so ostali najprej poskrbeli za svoje hiše in so strehe prekrivali z mokrimi rjuhami, da se požar ne bi razširil in šele nato pomagali pogorelcem. Teta Johana pa se je zbala, da bi zagorela tudi njihova hiša in je iz kleti pribežala s sinom, ki ga je poimenovala po njegovem očetu – Ricardo, klicali pa so ga Rihard. Takrat je oče izvedel za vnuka. Pa ni bil jezen, nasprotno, zelo se ga je razveselil, saj mu je eden od sinov, Alojz Primšar, padel na fronti v prvi svetovni vojni.Teta je potem pustila sina v Cerknici in odšla v Ameriko, ker ji je njen nesojeni mož dejal, da jo bo tam čakal, pa ga ni bilo. Delo je dobila v gozdu, kjer je kuhala drvarjem, saj je prejšnja kuharica zbolela. Ko pa je ozdravela, je drvarji niso več hoteli. Želeli so imeti Johano, ker je bolje kuhala in bila bolj prijazna. Bivša kuharica je bila zato jezna in ji je zabrusila: »Tudi ti ne boš dolgo!« Ko je Johana nekega dne dvignila poln kotel vroče hrane, so se ročaji odtrgali in poparila se je po obeh nogah. Zdravnik je rekel, da ju je treba odrezati, ona pa ni pustila. Nekega dne je prišel na obisk bližnji farmar. Ko jo je videl, je prinesel neko domače mazilo in ji naročil, naj se maže vsak dan pa bo dobro. Res je bilo tako.

Naneslo je tudi, da je doživela linč v živo. Neki črnec je posilil belko in ljudje so vzeli zakon v svoje roke. Za noge so ga privezali na drevo in pod njim zakurili ogenj. Revež se je nemočno zvijal v bolečinah in dvigal, ker ga je peklo, dokler ni onemogel in v mukah umrl.

Ker Riharda starejšega ni bilo za njo, mu je pisala, da se bo v Ameriki poročila z drugim. Odpisal ji je, da Amerika ni tako velika, da je ne bi našel. Potem sta se leta 1907 končno poročila, se vrnila v Gorico in dobila še tri otroke: Giovannija, ki so ga klicali John in je tudi odšel v Ameriko, kjer je delal v rudniku, Antonia in Albino, ki se je poročila z ameriškim vojakom in odšla v Ameriko.

Teta Johana je, kljub težkemu življenju, doživela visoko starost, čez 80 let.

130826052-001Standardni nakit tistih časov je bila dolga verižica z obeskom. Včasih je bil medaljon, včasih samo svetinjica. Teta Johana ima svetinjico.

Slovarček:

  • ščava: v italijanskem okolju slabšalno za Slovenko ali za Slovenca (ščavo)

Kraj: Gorica, Italija
Datum: 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija

7 komentarjev leave one →
  1. Breda permalink
    17. 09. 2013 08:51

    Pretresljiva zgodba, s srečnim koncem.

  2. Drago permalink
    17. 09. 2013 09:21

    Tudi jaz sem imel teto z imenom Ivana in kar nekaj podobnosti najdem v njeni življenski zgodbi.

  3. maja permalink
    19. 09. 2013 20:00

    To so bile odločne ženske .Vedele so kaj hočejo!

  4. 14. 10. 2014 19:43

    Kako samozavestna je videti! Mogoče je bila taka tudi moja prateta Johana iz Amerike, o kateri tako zelo malo vem…

Trackbacks

  1. 1947 Gorica – Poroka | Stare slike
  2. 1925 Gorica – Rihard | Stare slike
  3. 1975 Pennsylvania – Teta Albina | Stare slike

Dodajte komentar

Discover more from Stare slike

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue Reading

%d bloggers like this: