1953 Cerknica – V sredo pred Žajfnco

Pred dobrimi tridesetimi leti smo se mladi na pustni torek obvezno veselili in plesali v restavraciji nad cerkniško blagovnico. Kakšno minuto po polnoči je ansambel Metronomi prenehal igrati in običajno nam je gospod Vengust sporočil žalostno novico, da je v Žajfnci umrl pust. Seveda smo se ob 1.00, ko je bilo plesa konec, vsi množično preselili tja. Čeprav je bilo treba iti zjutraj v šolo, v Ljubljano ali v Postojno, se ni nikomur mudilo domov in nekateri so šli iz Žajfnce direktno na avtobus.

Običaj je bil, da je bilo treba pokojnega pusta, ki je ležal v sob’ci, pokropiti. Pred trugo je bila postavljena skrinjica, v katero je bilo priporočljivo spustiti nekaj drobiža, še boljše je bilo, če je vanjo padlo kaj papirnatega. Včasih so »užaloščeni pustovi sorodniki« tudi koga namazali s črno barvo po obrazu.

Ker je bila Žajfnca vedno nabito polna, tako gostilna kot sob’ca, v kateri je ležal pust, smo mladi po obveznem kropljenju plesali kar zunaj, na cesti, ki je bila včasih povsem zasnežena.

Ko sem obiskovala prvi letnik, sem na pustnem plesu v restavraciji in kasneje tudi v Žajfnci, srečala mladega in luštnega profesorja iz Ljubljane, ki me je poučeval obrambo in zaščito. Seveda sem ga vljudno pozdravila, on pa je ob odzdravu diskretno pogledal na uro. Naslednjo šolsko uro sem bila vprašana, kako deluje puška M-48, pri tem pa sem jo morala tudi razstaviti. No, znanje ni bilo najboljše, profesor pa je sošolkam »smrtno resno« povedal, da ni nič čudnega, da znam tako malo, saj namesto da bi se učila, ponoči pohajkujem v »eni gostilni, z enim čudnim imenom na črko Ž.« Profesorju sem namesto delovanja puške M-48 hitro razložila, da se gostilna imenuje Žajfnca in da v takšnem hrupu, ki vsako leto spremlja pustno dogajanje, enostavno ni mogoče spati, zato je bolje, da noč preživim pred hišo. Vsekakor me je »razumel« in mi ni pripečatil cveka, mi je pa obljubil, da ga bom ob takem (ne)znanju  naslednjič zagotovo dobila.

Spomini na pustna doživetja iz mojega otroštva in mladosti so res lepi, zato se me v tem obdobju vsako leto loti nostalgija po časih, ki so minili …