Rakek 1964/65 – 2. razred
Tokrat smo se slikali kar v razredu. Sedemindvajset »drugarčkov« se je obrnilo nazaj, proti fotografu in nastala je tale prijazna fotografija.
Mislim, da smo v drugem razredu pisali s peresom in smo imeli črnilnike. Na sliki spredaj, drugi z leve, naš sošolec Janez, ima “narokavnike”. Tudi drugi smo jih nosili, da nismo bili od črnila do komolcev, pa tudi na obrazu se je našla kakšna packa in smo se drug drugemu smejali, palec in kazalec pa sta bila skoraj vedno modre barve. Take narokavnike so nosili tudi pisarji po sodiščih in drugih uradih, saj so večino zapisov pisali ročno.
Joj, koliko pack se je naredilo šele po zvezkih, ko smo ta peresa namakali v črnilnike in je potem od njih kar kapljalo. Imeli pa smo tudi pivnike, da smo napisano posušili oziroma popivnali, preden smo obrnili list v zvezku. Pisanje s temi peresi je bilo zahtevno, ker je ob prevelikem pritiskanju pero dobilo “novo” obliko in je bila pisava precej “poboldana”, bi rekli danes, ali pa celo dvojna. Pero se je tudi večkrat zatikalo ob »kosmat« papir v zvezkih in tam je ostala packa, ki se je nato pojavila tudi na drugi strani lista. Najprej smo imeli preprosta peresa, to je bilo leseno držalo in pero, ki smo ga zataknili za kovinski obroček na držalu, kasneje pa smo imeli »nalivce«, pa ne na bombice, ampak smo “tinto” pumpali iz črnilnika. Spomnim se, da sem dobila “nalivc” Montblanc.
- 1. vrsta: Milan Čekada, Janez Prijatelj.
- 2. vrsta: Marta Lešnjak, Marija Ileršič.
- 3. vrsta: Slavko Valenčič, Milan Lazar.
- 4. vrsta: Dušan Mele, Marinko Dujmenovič.
- Zadaj: Drago Lah.
- Spredaj: Verica Dimc, Vinko Ileršič, Zdenka Kraševec in Marija Baraga.
- Zadaj: Slavka De Biasi, Dušan Ponikvar, Drago Balažič in Leon Drame.
- Tovarišica Ema Prezelj Otrin.
- 1. vrsta: Branko Bole, Ivanka Železnik.
- 2. vrsta: Zdenka Bole, Stanko Bole.
- 3. vrsta: Matej Bajt, Božidar Zemljič.
- 4. vrsta: Biljana Gartner, Branka Gajski.
- Zadaj: Jože Mamič, Anka Červek.
Imeli smo računstvo, kot smo rekli takrat. Tovarišica Ema Prezelj Otrin, naša razredničarka, nam je ravno naštevala mnogokratnike števila šest in tri. Imela je tudi pripomočke, in sicer plakate za vsako število, da smo imeli lažjo predstavo. Poštevanko števila 1 do 10 pa smo se morali naučiti na pamet. Naročili so nam, da moramo poštevanko “zdrdrati” tudi opolnoči, če nas zbudijo.Prispevek je napisala Slavka Juhant.
Slovarček:
- narokavnik: iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav,
- tinta: črnilo,
- kateder: miza za učitelja v razredu,
- lavor: umivalnik, umivalna skleda.
Kraj: Rakek
Datum: 1964/65
Avtor: Foto Žnidaršič
Zbirka: Slavka Juhant
Skenirano: 11. 1. 2014
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Do potankosti je napisano dogajanje v šoli s peresi, nalivniki, pivniki … Malo kasneje, ko smo imeli že kemične svinčnike, se spomnim, da smo pri starejšem profesorju, ki je že malo slabše videl, pisali plonk listke kar na pivnik s praznim kemikom. Ker je bil pivnik debel, mehak papir, se je proti svetlobi lepo videl utor napisanega. Vendar profesor je nepazljivemu pivnik hitro odvzel, čeprav ni videl nič na njem. Za vsak slučaj. Vem, da je imela Boža tudi eno anekdoto z rediteljem in nalivnikom, pa ne vem točno, kako je že bilo.
Ja, to je bilo v enem od višjih razredov, ko smo že imeli nalivnike. Reditelj je moral poleg ostalih ostalih nalog skrbeti tudi za to, da je bil med odmori v razredu mir, da ni bilo preveč razgrajanja. Fantje so se večkrat radi tudi malo stepli. Eden od sošolcev, ki je bil ponavadi tudi med njimi, je bil tokrat reditelj in je imel tako popolnoma drugačno vlogo. Kdor je razgrajal, ga je bilo potrebno zapisati na list. Tako je z nalivnikom v roki sedel na svoji klopi v prvi vrsti in mahal z njim po razredu proti sošolcem, ki naj bi jih zapisal. Poleg grožnje, da bodo zapisani, so bili tako še popackani s črnilom, saj je tinta letela iz mahajočega nalivnika, kot bi deževalo.
Mislim, da so bile poleg njih pošpricane tudi klopi in zid za njimi. 🙂