1973 Rakek – Filter 57, cigareta naše mladosti

Enkrat med dopustom (še tolarje smo imeli) mi je zmanjkalo zraka in sem šla v trgovino po cigarete. Kupila sem štiri škatle 57 Mild, da bo za nekaj časa mir. Se mi pa res ne da kar naprej v trgovino hodit. Je daleč, pa navkreber, pa malo me sapa daje. Bog ved zakaj!

“Tisoč štiristo štirideset,”reče Štefana.

“Ne, ne, ne. Čak, Štefana. Zdaj pa ti poglej, kaj si meni dala in kaj si mi računala. Lej, to so najcenejše cigarete, ti si mi pa Marlboro računala.”

“Ne, so se podražili.”

“Kako podražili. Jebenti, Štefana, dej nehi ga srat.”

“Pa nehi kadit!”

Potem so me odvadili kaditi. So rekli, da mi škodi pa da samo še jaz kadim. Kaj ne! Zato je pa šla Tobačna v stečaj. Sanjala sem o cigaretah. Enkrat sem šla v službo in mi je nasproti prihajal en možak, ki je kadil. Pa malo čudno je izgledal vendar ni prav veliko manjkalo, da bi ga nažicala za en čik. Če ne bi šlo za mano še veliko ljudi z vlaka, ki me vsaj na videz poznajo, bi ga nafehtala zagotovo. Kar naprej imam v glavi cigarete. Kofe brez cigaret ni vredno nič. Pa če je še boljše, pa če je Makjato al Makjaveli al kar je že, al pa Illy. Čik paše zraven. Joj! Uboga jaz.

Pa tisto prigovarjanje prej – boš bolj zdrava. K ne de! A sem zdrava, če sem že ta drug teden na bolniški? Dokler sem kadila, me niso kolena prav nič bolela, pa raka tudi nisem imela. Pa diham tudi ne nič lažje. Izgledam tudi ne boljše. Kaj pa je potem drugače? Tudi tistega denarja, ki sem ga zapravila za cigarete, zdaj nimam nikjer prišparanega. So mi govorili, koliko bom na mesec prišparala in da si bom lahko za tisti denar vsak mesec ene čevlje kupila, ki mi jih tedaj niso pustili kupiti, ker jih kakor ne rabim. Kaj pa oni vejo, kaj jaz rabim. Pa zdaj ni čevljev, ne cigaret. Evo, pijem ne, kadim ne, kurbam se tudi ne, zakaj pa naj potem še živim? A za službo? Je, kakršna je, tako fina pa spet ni.

Ko sem jaz še kadila, sem vsakemu dala čik, če me je vprašal. Tam zraven naše službe je en velik blok in velikokrat, ko sem šla iz službe, včasih pa že zjutraj, me je tam čakala ena fejst stara gospa in me žicala za cigarete. Vedno sem ji dala. Jaz vem, kaj je kriza. Potem je pa kar naenkrat ni bilo več. Pa ni umrla, ne. Ko sem mamo peljala v Dom upokojencev v Cerknici na obisk k njeni sestričini, je tem pred domom sedela prav ta gospa. Takoj me je spoznala in me tudi takoj nažicala za en cigaret.

Tisti, ki ni nikoli kadil, ne ve, kakšen užitek je, ko potegneš prvi dim. To ugodje se kar razleze po tebi in ko pokadiš cel cigaret, naredi to iz tebe čisto drugega človeka. In ta drugi človek bi tudi rad en cigaret. Pa res ne morem biti taka mona, da mu ne bi ustregla. Pa sem prižgala še enega. Še za ta drugega človeka. Oh, kako to pogrešam.