1925 Ljubljana – Sokoli
Petindvajsetega oktobra 1925 so se v foto studiu Bešter slikali Sokoli. Predvidevam, da so iz Ljubljane. Kako zdravi, močni in lepi fantje so. Mi je kar žal, da sem se nekaj desetletij prepozno rodila. Saj k Sokolicam ne bi šla, ker z mano ni nič. Še po desetih stopnicah komaj diham. Tako kot so rekli Kristusovi apostoli: »Duh je močan, telo je šibko.« Strašno voljo imam do telovadbe. Imam pa tudi zelo veliko izgovorov. Vedno je kaj drugega, ki je bolj pomembno, čeprav dejansko ni. O Sokolih ne bi preveč izgubljala besed, ker smo o njih napisali že številne prispevke. Dvomim, da lahko še kaj novega povemo. Lahko se pa motim.
Pred davnimi časi, za devetimi gorami, na morostu je bilo. V moji službi v Ljubljani je delal tudi en gospod MK, ki je bil v mladih letih kaskader. Pa ne kar en. Delal je tudi z Leonejem. Včasih je pripovedoval, kako so snemali nevarne prizore in »padali« s pečine na kup kartonastih škatel, ker drugega ni bilo. Pri štiridesetih je imel čisto bele lase. Ne sive, bele. K Božiček. Tudi brada je bila bela, čeprav je bila dvajset let mlajša od las. V službo se je vozil s kolesom že takrat, ko to še ni bilo moderno. Ker je bil kurir, je tudi po opravkih hodil s kolesom. Bil je zelo fit. Tudi zdravo je živel, ni pil, ni kadil, še bab ni lovil. Na vrh stopnic je priskakljal, preden sem prišla do prve. Pa še potem sem sopihala in piskala po njih k star lukamatija. Filter 57 so dobro opravljale svoje delo. Neko jutro sem prišla v službo, se žigosala in potem naslonila na pult pri vratarju, da bi se malo odpočila. Tedaj je prišel MK in me vprašal, kako je.
– Zmatrana sem.
– Kaj si pa delala ponoči?
– Sanjala sem, da delam.
Potem mi je pa ena neumna šinila v glavo in sem, tako za hec, rekla:
– Me ne bi ti nesel gor k sem tako zmatrana?
Še preden sem gobec zaprla, me je pograbil in odnesel. Z mano v naročju je preskakoval po dve stopnici. Ko me je prinesel v drugo nadstropje, sem bila pa jaz bolj zadihana kot on. Sodelavci v pisarni so se čudili, kako sem prišla, da ni bilo že od daleč slišati mojega piskanja. Ko sem jim povedala kako, so se pa še celo dopoldne smejali. Je pa tudi res, da sem imela 48 kil.
Sokole je slikal Avgust Veličan Bešter (1891- 1938), slovenski fotograf in filmar. Šolanje je zaključil na dunajski fotografsko-slikarski šoli. Po vrnitvi v Ljubljano je delal kot trgovski potnik pri fotografu Ludviku Kremi, kasneje pa kot pomočnik pri kamniškem fotografu Francu Ašarniku. Leta 1911 je na Dunaju obiskoval filmsko šolo. Čez tri leta, tik pred začetkom prve svetovne vojne, je dobil uradno pooblastilo za opravljanje fotografske obrti in odprl svoj fotografski atelje. Leta 1922 je kot prvi prejel tudi obrtni list za izdelavo filmov in ustanovil podjetje »Slovenija film, prva slovenska filmska tovarna Veličan Bešter, Atelje Helios, Ljubljana«. Kasneje ga je preimenoval v »Ilirija film, Tvornica zabavnih, propagandnih in reklamnih (trik) filmov«. Pridobil je tudi dovolilnico za potujoči kino in leta 1933 še za izvajanje svetlobne reklame. Predvajal jih je iz posebej prirejenega avtomobila. Podružnici je odprl še v Metliki in Ribnici. Od leta 1927 je poučeval fotografijo na ljubljanski umetniški šoli Probuda. Osredotočal se je predvsem na portretno fotografijo. V dvajsetih letih 20. stoletja je snemal filmske reportaže, pokrajinsko-propagandne in reklamne filme. Posnel je risani in lutkovni film, ki se nista ohranila. Njegov prvi film iz leta 1922 z naslovom »Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah« so predvajali v ljubljanskem kinu Ideal. Po letu 1930 je snemal predvsem reklamne filme, ki se niso ohranili.
Slovarček:
- Sergio Leone: (1929 1989) italijanski filmski režiser, producent in scenarist. Velja za pionirja špageti vesternov.
Viri:
Kraj: Ljubljana
Datum: 25. oktober 1925
Avtor: Helios – Bešter, Ljubljana
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts