Skip to content

1988 Rakek – Yugo

28. 02. 2014

140130740Včasih je bilo v naši službi res lepo. Imeli smo malo dela, veliko časa, pa dosti volje za počenjanje lumparij – koristnih in nekoristnih. Tako smo kupili marsikakšen avtomobil. Vse se je dogajalo v neki določeni pisarni, na kateri se je lepega dne pojavil tudi napis “TOZD Zastava avto”. Bili so dnevi, ko si stopil v omenjeno pisarno in se je tam štel denar v večjih količinah in hitreje kot v Narodni banki. Takoj je bilo jasno – na obzorju je nov avto. Ampak vsega lepega je enkrat konec in ti časi so nepreklicno minili. Bili pa so resnično tako lepi, da je moj sin, takrat šele petleten, ugotovil, da je v službi lepo, ker itak nič ne delamo, samo malicamo in kavo pijemo. Kavo smo resnično pili vsako jutro. Človek pač rabi dozo kofeina, da lahko uspešno prične delovni dan.

Nekega jutra sedimo pri kavi, kolegica lista po “Delu” in prebira male oglase in sicer tiste o avtomobilih. Takoj se razpredel pogovor na to temo in nekdo me je vprašal, če si pa jaz ne bom nobenega avtomobila kupila.
“Ja, bom. Enega starega Yuga.”
“Koliko imaš pa denarja?”
“Eno milijardo.”
“Saj potem imaš pa za novega.”
“Kje pa! Če pa dve leti star stane milijardo in dvesto milijonov.”

Ja zneski so res grozanski. Ampak tedaj so taki bili. En milijon takrat ni bil skoraj nič. Urka! Ko bi ga zdaj imela! Potem Mira na hitro nekam zgine in pride z izrezkom iz časopisa, kjer piše črno na belem, da stane Yugo 45 Koral 780.000.000 tedanjih jugoslovanskih dinarjev. Ampak na izrezku tudi piše, da velja ponudba do 7. avgusta, bili smo pa že dvanajstega.

“Kaj mi to kažeš, če pa ne velja več!”
“Velja. So podaljšali do 15. avgusta.”

Nekaj časa sem bila kar tiho, kar se meni ne dogaja ravno velikokrat. Potem sem začela čudno gledati okrog sebe in ko so videli, da sem očitno v šoku, se je Mira ponudila, da me zapelje do Zastava avta na Celovški. Po predračun seveda. Takrat smo lahko še hodili ven kadar smo hoteli, saj smo bili SIS in odpeljali sva se. Predračun sva hitro dobili, zdaj ga je pa bilo treba samo še poravnati. S prvim vlakom sem se odpeljala domov. Hec pa je bil, da sem res imela toliko denarja, ampak nekaj je bilo vezanega na banki. In sedaj mi je par fičnikov, to je devetnajst milijonov, manjkalo.

Prisopihala sem domov. V kuhinji sta sedela ata in Sebastjan.
“Kje je mama?”
Moram še pojasniti, da je imela pri nas blagajno mama “čez.”
“Perilo obeša,” pravi Sebastjan.
“Pojdi jo poklicat!”
Zašiba ven in že po stopnicah se dere: “Mama, hitro pridi. Avto bomo kupili.”
Pa mu nisem povedala, zakaj potrebujem mamo. Očitno je kar sam uganil. Manjkajoče dinarje smo sicer napraskali skupaj, ampak nam je do konca meseca ostalo samo še za črn kruh.

Račun smo poravnali, zdaj pa čakajte tri mesece na avto. Pa je bilo malo hitreje. Enkrat sredi dopoldneva, ko sem pisala odločbe s tako hitrostjo, da me niti najboljša strojepiska na sodišču ne bi dohajala, pa zazvoni telefon.
“Prosim?”
“Po avto pojdi!”
“Kaj? Kakšen avto? Kdo pa je?”
“Telegram je prišel, da moraš iti po avto.”

No ta je pa lepa. Nimam izpita, to je eno. Drugo pa je, da rabiš tisti trapast telegram, če hočeš dobiti avto in pa seveda račun. Razen tega moraš biti pa tam zelo hitro, ker ti sicer vse najboljše poberejo, ostane pa samo še škart. Pa se je takoj javila Beba, da me zapelje domov. Peljala me je z bolhco (s kalimerom, s pegleznom in ne vem kakšna še imena je imel ta avtoček). Če ne bi doživela, ne bi verjela. Ampak ta stvor je šel v vrhniški klanec sto kilometrov na uro. Se je pa res mudilo. Res se je pa tudi vse treslo in škatlalo in sem samo čakala kdaj bo vse skupaj razpadlo. Pa ni. Srečno sva prispeli domov in tudi nazaj v Ljubljano. Seveda do službe, ker je bilo treba poiskati še nekoga z vozniškim dovoljenjem, ki bo ta avto pripeljal od trgovine do službe. Potem bo pa že kako. Pa se je javil Peter. Ko smo prispeli tja, me je bilo kar malo sram, da je bil z mano in sem hodila kar dva metra za njim. Ampak v resnici je bilo dobro, da je bil tam. Skritiziral jim je vse avtomobile, na vsakem je videl napako in če trgovca ni bilo sram, zakaj bi bilo mene, ko sem imela pa tako dobrega mešetarja, ki je delal meni v prid. Od vsega, kar je še ostalo na razpolago, je res izbral najboljše. Ampak res najboljše. Ta avto smo imeli enajst let, pa ni bilo z njim prav nobenih težav. Razen tega, da je imel rad nove gume.

Ampak najboljše šele pride. Ko sva se pripeljala do službe, je Peter zapeljal pred službeno garažo. Od tam naju je pa ekonom nagnal, češ da mu bodo ravnokar pripeljali material. Ampak to je bila le finta, kar sem šele pozneje ugotovila. Tako sva se odpeljala na parkirišče nasproti službe. Tam zagledam Jasno s polnim pladnjem kozarcev in mi ni bilo popolnoma nič jasno, zakaj gre. Zatem pa se opazila še Milana s šampanjcem in še Miro, pa Vero, ne spomnim se več kdo vse je še bil. Peter je parkiral, Milan je odprl šampanjec in krstil Yuga, šampanjec smo pa mi popili. Zamašek je zataknil za brisalec in je bil tam še deset dni. Potem je prišel še direktor, se usedel v avto, dvakrat potrobil in tako je bil avto res krščen. Strankam pred zavodom ni bilo čisto nič jasno. Zabavali so se pa fejst. Neki možakar je še izjavil: “Marsikaj sem že videl, ampak, da bi tako krstili Yuga, tega pa še ne!”

Proslavljanje se je seveda še kar nadaljevalo. Pila sem tudi jaz, ker takrat še nisem bila vozna in mi je bilo vseeno. Potem sem pa hotela klicati bratranca, da bi prišel po avto. Pa se je ponudila Vera, da me odpelje domov. Nikoli ne pozabi povedati, kako sem jo celo pot sekirala, da naj pazi. Doma je avto parkirala zadaj za hišo in zatrobila. Naši so se pogovarjali s sosedom zadaj za skednjem in naju niso videli. Potem pa sosed pravi:
“Avto so pripeljali.”
“Kako,” pravi mama, “če je pa Sašo še doma.”
Ampak pogledat so pa vseeno prišli. In avto je res stal tam – zame je bil, in je še vedno, samo Mercedes. Naslednji dan sem klicala Sašota, da imam avto doma, pa mi je rekel:
“Ja? Jaz sem pa cel dan čakal pri telefonu, kdaj boš poklicala, da naj ga pridem iskat.”

Ta avto mi je potem stric vozil na tehnični pregled. On je tam vse poznal, v vrsti pa ni rad stal. Pa je pobasal tiste papirje in šel noter v pisarno pa rekel:
“Tu podpiši!”
“Kje imaš pa avto?”
“Kaj te briga! Tu podpiši, saj je nov!”
Trikrat mu je tako uspelo, potem pa nič več. Meni ni nikoli. Meni so vedno vse prešnofali in preverili trikrat. Še številko motorja. Lepo vas prosim – kdo je pa še kradel Yuge!

Štirinajstega novembra 1997 (nikoli ne bom pozabila) sem peljala avto že spet na tehnični pregled. Tam sta bila dva zelo prijazna gospoda. Eden je zapeljal avto na kanal, meni pa je začelo malo hitreje biti srce. Potem malo preveri zavore – so prijele. Posveti v vrata – luči so v redu. Kam je gledal res ne vem. Kot se je pozneje izkazalo, svetijo previsoko. Potem stopi v kanal drugi mojster, vzame pajser in tam po podvozju nekaj šari. Nič ne reče. Stopi ven iz kanala, gre k pultu, vzame svinčnik, meni se je že kar odvalil kamen od srca in začne pisati po tistem formularju. Nakar udari še žig in jaz si mislim: “No, pa smo!” Malo morgen! Pomoli mi tisti obrazec tja pod nos in pravi:
“No, gospa, zdaj pojdite pa po nove gume, potem pa pridite nazaj.”
“Mater! Kaj hoče zdaj ta imet? Kakšne nove gume? A deset let so bile dobre, zdaj pa kar naenkrat več niso?! Saj so take kot od formule ena. Če so za Schumacherja dobre, so pa zame tudi!”
Z najdaljšim rilcem kar jih je, sem vzela tisti papir in šla po nove gume. A sem imela kaj drugega na izbiro?

S temi lepimi, novimi gumami – en mesec starimi še ne plačanimi (na dva čeka) – se jaz peljem en lep zimski večer iz Postojne. Malo je bilo meglice, precej več je bilo teme, videla pa nisem skoraj nič, ker mi tiste luči, ki na tehničnem pregledu niso bile sporne, svetijo tja nekam v nebesa. Sebastjan je rekel, da so naravnane za polhe. Ko sem zapeljala, počasi seveda, v blag desni ovinek, za katerim se cesta spusti rahlo navzdol, je reklo samo še “dum, dum” in začelo vleči avto tja nekam v desno. Zapeljem ob stran, na parkirišče, ustavim, Sebastjan gre ven pogledat in reče:
“Zdaj greš pa lahko kar peš domov.”
“Zakaj?”
“Guma je šla.”
“Saj imam rezervo.”
“Eno imaš, dve pa ne.”
“Zakaj pa dve?”
“Ker je zadnja tudi šla!”
“Kako?”
“Kako? Na luknjo si zapeljala, a ne? Če pa nič ne gledaš, kje voziš. Pa še noriš za povrhu!”
Bi rada videla tistega, ki z Yugom lahko nori.
“Kaj bova pa zdaj?”
“Kaj? Rezervo daj ven, pa orodje poišči.”

Tako se je zgodilo. Bila je tema, baterije nisva imela, polna luna pa je tudi vedno takrat, kadar je treba zelje ribat, sicer je pa ni. Pa sem stala tam pred prednjimi lučmi, da se je svetloba odbijala od mojega plašča in svetila Sebastjanu, ki je menjal gumo. Jaz sem bila prvi asistent. Počutila sem se pa prav ušivo. Zamenjal je prvo gumo in odločil, da bo zadnja pa kar prazna:
“Boš pa malo hitreje peljala.”
“Zakaj pa?”
“Če greš hitreje, je guma bolj v zraku, pa feltna toliko ne trpi, a ne?”
“Kako naj pa jaz to vem?”
“A ne znaš nič fizike?”
“Energija je masa …”
“Tiho bodi pa šofiraj. Pa v leve ovinke bolj počasi zapelji.”
“Zakaj pa?”
“Pa res ne vem, kdo je tebi dal izpit. Zato da ne bo feltna iz gume ven padla, vendar!”
Ivanka, prav ima. Molči in šofiraj,” si mislim, ampak to še ni bilo vse. Celo pot sem poslušala:
“To je pa zato, ker nič ne gledaš, kje voziš. Luči imaš pa tudi previsoko nastavljene. Kako si naredila izpit, bi pa res rad vedel? Koliko si pa plačala zanj? Če bi jaz vozil, se to ne bi zgodilo.”

In tako naprej do doma. Ampak jaz sem imela na vse to tudi odgovore. Saj sem gledala, kje vozim, ampak če je tema, pa nič ne vidim. Sploh pa zato ne, ker so luči res previsoko svetile. Ampak on je to ve in on jih je znal pravilno nastaviti, ne jaz. Kako sem naredila izpit – čisto fino in to prvič. Ampak tam nas niso učili, kako vidiš udarno jamo v temi. Plačala pa ga še nisem preveč. On je sicer mislil, da sem ga v trafiki kupila za dvesto mark, ampak sem ga pošteno prigarala.

Slovarček:

  • feltna: platišče (čeprav sem prepričana, da za feltno vsi vejo, za platišče pa kakšen manj)

Kraj: Rakek
Datum: 1988
Avtor: Zastava Avto
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 30. 1. 2014
Oblika: dokument




Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: