1972 Cerknica – Kelnarica Ivanka (2)

 Fotografija je posneta za šankom v Žajfnci, okrog leta 1972. Verjetno je posneta v pustnem času, saj sta Farbarjev in Švigljev Toni po obrazu malo namazana.

Omara za šankom je bila lesena in ob robu že malo razbita, na njej pa je nalepljena znana brestova nalepka. V ozadju je vidna cev, ki je vodila od pokončne zelene peči do dimnika.

V Žajfnci so se zbirali domačini in ob fraklju šnopsa, špricarju ali piru, premlevali vsakdanje dogodke. Včasih so kakšno novico tudi malo »oplemenitili«, da je postala še bolj aktualna … Zjutraj so mnogi stalni gostje prišli v gostilno direktno iz štale. Najprej so nafutrali živino, potem pa so malo okrepčila privoščili še sebi. Nekateri starejši kmetje so po šanku in pred njim nevede otresali rezanico, ki si je pred prihodom v gostilno niso očistili s hlač ali s površnika, a to ni motilo nikogar … Važna je bila dobra volja, ki je v Žajfnci ni nikoli manjkalo, Ivanka pa se tudi ni veliko sekirala, saj je znala prijeti za metlo in je po odhodu možakarjev rezanico hitro pometla in vrgla v smeti.

Poleg domačih gostov je vsakodnevno stregla tudi delavce z Bresta, ki so si privoščili pijačo pred in po šihtu, pa seveda tudi med malico. V času polurne malice se je morala znati kar hitro zasukati, saj je bilo žejnih delavcev vedno veliko. Poleg njih so se ustavljali tudi delavci z Gozdne in s Komunale, pa furmani in hribci, ki so v Cerknico prihajali po različnih opravkih. Pred Žajfnco je dolga leta ustavljal tudi avtobus. Zadnji je v hribe peljal ob 21. uri. Ivanka je morala šoferja Frlana (rekli smo mu Furlan) večkrat prositi, naj kakšnega gosta malo počaka, da ga bo spravila na avtobus … Nekaj podobnega se je dogajalo ob plačah, saj je morala nekatere goste pogosto diplomatsko pregovoriti, naj vendarle odidejo domov.

V času gradnje blokov na Notranjski cesti je bilo delo v gostilni še posebej naporno, saj so v Žajfnco prihajali tudi zidarji, nadzorniki, šoferji in vsi, ki so sodelovali pri tem projektu. Najbolj hudo pa je bilo v času gradnje Mineralke, ki jo je zidalo veliko delavcev iz sosednjih republik. Ti so se ob kapljici rujnega pogosto skregali z domačini ali pa domačini z njimi, prepirom so sledile pesti, za nadaljevanje zgodbe pa ni potrebno biti preveč pameten, da ne bi vedeli, kakšen je bil konec. V našo kuhinjo se je slišalo marsikaj, od smejanja do kričanja in tudi to, kako je Ivanka mirila, prosila in rotila razjarjene goste, naj se vendarle umirijo. Včasih ji je vročo kri uspelo umiriti, včasih pa tudi ne.

Ja, Ivanka je bila kelnarica, ki je spoštovala vsakega gosta in zanj vedno našla prijazno besedo. Tudi gostje so jo cenili in spoštovali ter jo seveda zelo pogrešali, ko je odšla v pokoj. Vsa leta službovanja je bila malo tudi naša – Birtova, oziroma je bila poseben član naše družine. Jaz sem jo imela zelo rada in še danes ima v mojem srcu prav posebno mesto.

• Jože Primožič,
• Farbarjev Toni,
• ne vem, kdo stoji v ozadju Kakša¹.

• Natakarica Ivanka Meden.

• Ivankin mož France,
• Angelca Bajc in
• Toni Švigelj.

• šank: točilni pult,
• sekirati se: vznemirjati se,
• šnops: žganje,
• špricar: brizganec,
• pir: pivo,
• rezanica: zrezana slama, seno,
• frakelj: steklenička za žganje, tudi prostorninska mera,
• pankeljc: barven trak, trakec,
• šiht: služba, v tovarni biti,
• razjarjen: biti zelo jezen, razdražen,
• furman: kdor vozi, prevaža s konjsko vprego; voznik, prevoznik:
• hribci: tako Cerkničani pogovorno imenujejo prebivalce Menišije in Vidovske planote,
• hribe, v hribih: pogovorno – vasi v Menišiji in na Vidovski planoti

Prispevek je napisala Stanka Erjavec.

¹ Sprememba 12. 4. 2014

Kraj: Cerknica
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Meden
Skenirano: 23. 2. 2014
Oblika: fotografija