1962 Gorenje Otave – Cvetna nedelja

Žegen je butara, ki vsebuje natančno 7 različnih sestavin oziroma rastlin. Spomnim se, da je bila osnova 7 leskovih palic z dvojnim betkom, ena rabutenca in bršljan z bunkicami. V notranjost ovitega bršljana, okoli leskovih palic in rabutence se je zvilo; stvarno zeljce, vireh, in kompava. Mislim, da je bila sedma sestavina lesna goba.

Koščakov žegen je bil vedno največji, nosila sem ga kar osem let. Pa tudi drugi po velikosti niso veliko zaostajali. Tisto leto sem nesla še Boršnikovega, Srnelovega, Mehlinovega, Markočevega, ter tistega od stare mame. Seveda sem za vse te žegne morala tudi vse sestavine nabrati sama. V obseg so merili okoli 30 cm, dolgi pa so bili od 50 do približno 70 cm. Tri sem nesle v eni roki in tri v drugi. Nazaj domov sem tekla celo pot, tako, da sem bila od maše od vseh vaščanov prva doma. Še Koščakovega strica, ki je veljal za hitrega možakarja, sem v Mrzlaku prehitela. Rekli so mi, da če bom z žegnom prva doma, da mi krave potem na paši ne bodo bezljale. In tako sem na poti domov ubrala vse bližnjice, ki sem jih poznala. S Koščakov sem se spustila v globel Mrzlak in nato vsa zaripla sopihala navzgor proti Otavam. Tako sem pot po kateri smo po navadi hodili, presekala in tako veliko pridobila na času.

Otroci smo žegne nosili, da smo nekaj zaslužili. Dobili smo nekaj denarja in pa pirhe, potico in suhi želodec, kar je bilo za nas Malčkove prava poslastica, saj doma prašičev nismo redili. Danes se čudim svoji podjetnosti, še posebej temu, da pirhov nisem pojedla, ampak sem vse pirhe dala sekati, najraje Betačevemu Jožetu, ker je največkrat falil in sem tako za en pirh dobila največ denarja.