1978 Stari trg – Proslava

Je bilo fajn v socializmu, ko smo bili vsi zatirani. Po dnevu OF smo si vzeli še tri dni dopusta pa smo bili en teden ali pa še več doma. Prvi maj je bil včasih boljši praznik, ker je bil premakljiv. Tako kot pust. Če je padel na soboto ali pa nedeljo, se je prenesel na prvi delovni dan. Ja, pa na drugi tudi. Kot roki po Zakonu o upravnem postopku, ki se ga ni nihče držal. Se ga pa sedaj toliko bolj. Sploh ko je treba vročiti kakšno dohodnino ali pa kazen. Samo pri praznikih se ga pa ne več.

Ne, tudi maj ni več tisto, kar je bil. Včasih je bila prvomajska budnica in so nas ob sedmi uri zjutraj vrgli v luft s plehmuziko. Za tiste, ki so bili pa še od prejšnjega dne na kresovanju, je bil pa to znak, da bo treba iti počasi pa le domov. Saj se ve – pošteni ljudje hodijo pri dnevu domov. Za prvi maj je po navadi naš ata naredil budnico, ko je na njivo peljal krompir in je šel s traktorjem, ki ropota kot sto hudičev, skozi ves Rakek, čeprav pelje bližnjica tudi po njivah. Zakaj bi pa drugi spali, če moramo mi vstati. Ja, te podaljšane prvomajske praznike smo večinoma izrabili zato, da smo vsadili krompir. 27. aprila zagotovo, če pa takrat ne, je bil pa prvi maj zadnji čas.

Tudi mi smo si včasih zakurili kres. Sebastjan in njegov prijatelj sta imela v enem grmu sredi njiv vikend hišico in sta si pred njo naredila kres, ki je bil višji od hišice. Potem smo pa zvečer zakurili in je tako gorelo, da smo iz najbližje hiše v šprintu vodo nosili in gasili, da ni še vikend pogorel. Po tistem se je Sebastjan vpisal h gasilcem.

Na zadnjega aprila dan je moja prijateljica pripravila kresovanje. Smo bile same ženske in smo imele prav fajn babji žur. In kar je najbolje – imele smo kar tri kresove. Janja je zunaj zakurila ogenj in nalagala frišna drva, da se je fajn kadilo. Je rekla, da zaradi komarjev. Komarja nisem videla nobenega, so bili pa majski hrošči in en netopir. Nima veze s pirom.

Najprej smo imele lepo slovensko pojedino, ki je zajemala na odprtem ognju pečen krompir, za tem pa čevapčiče. Njamsi. Sledila je sladica, pa kava, pa mraz in smo se preselile v kuhinjo k toplemu šporgetu. Ko se je zabava razživela, je nekdo zvonil na vhodnih vratih. Tam pa že ne boš prišel not, je rekla Janja, ker so vrata pokvarjena in se ne dajo odpret. Je šla pa vseeno pogledat, kaj hoče. Je bil en sosed in povedal, da raufnk gori. Smo letele ven vse panične in klicale domačega gasilca, ki je dal navodila. Zalegla so in ogenj se je polegel. Smo ostale kar zunaj, nas ni več zeblo, s pogledom, uprtim v raufnk.

Oder je primerno praznikoma okrašen. Titova slika in jugoslovanska zastava. Tedaj je bila čast igrati in sodelovati na prvomajski proslavi. Praviloma pa so podelili tudi priznanja zaslužnim funkcionarjem in delavcem.