1961 Postojna – Maturantski sprevod
Ko zadnji letniki končajo šolanje, pripravijo četvorko in se trudijo, da bi jih vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Ko smo mi maturirali, smo pripravili predajo ključa in pester razvedrilni program, pa tudi “zahtevna” vprašanje za tiste, ki smo jim ključ predali. Tisti pred nami, v času, ko smo mi komaj pogledali na svet, pa so korakali po ulicah Postojne in imeli sami svojo muziko. Na sliki so maturantje iz leta 1961. Fantje so vsi v oblekah in tudi dekleta. Mi smo bili v kavbojkah. Imeli smo rdeče majice, ki so imele na srčni strani napis IV. A (četrti a). Nekdo me je vprašal, zakaj imamo vsi napisano Iva. Ali je slabo videl, ali pa … S svoje predaje ključa se ne spomnim prav ničesar. Niti enega samega detajla. To mi ni všeč. Tega leta je maturiralo 62 dijakov. Po tedanjih merilih sta bila to dva razreda.
Rada bi se pohvalila, da mi je ni bilo treba delati, ampak ne morem, ker narod naš dokaze hrani. Pa mi ni žal, je en lep spomin. Za maturo smo imeli štiri predmete: slovenski jezik s književnostjo, tuj jezik ali matematiko, zgodovino s temelji marksizma in izbirni predmet. Bila sem edini cepec v razredu, ki si je za izbirni predmet izbral matematiko pri profesorju Komovcu. “A si neumna! Saj ne boš naredila!” so mi vsi govorili. Pa ni bilo tako.
Slovenskega jezika me ni bilo strah. Če si dober, si dober! Kaj čmo, tko je. Ko si je profesorica zapisala oceno v žepno redovalnico, je to sicer skrivala kot originalen recept za sacher torto, ampak sem vedela, da je petka. Sledila je zgodovina, kjer se mi ni sanjalo o neuvrščenih, o marksizmu pa malo bolj. Pri angleškem jeziku sem malo goljufala in sem potegnila listek, ki je bil najbolj bel. Sem si z drekom rit obrisala, pa oprostite. Morala bi vedeti, da so porumeneli listki najstarejši in preverjeni, pa sem se uštela in potegnila vprašanja iz čisto zadnje lekcije, ki smo jo jemali že v začetku junija, ko smo v šolo hodili samo še zaradi lepšega, in je, jasno, ni nihče predelal. Zakaj že bi bila jaz izjema!? Ma je šlo. Nekako.
Pri matematiki sem stopila pred profesorja, mu dala listek in rekla, da ne znam. Pa se je po filmsko zasmejal, kot se še Rock Hudson ali pa Brad Pitt ne znata, in rekel: “Kaj ne znaš, kar k tabli pojdi!” Narekoval mi je enačbo in potem je kar samo steklo. Po opravljeni maturi smo šli pa na maturantski izlet. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.
Eden med glasbeniki je Jože Vidrih, katerega žena je tudi posodila fotografijo.
Sprevod se vije po Tržaški cesti, od Gozdarske srednje šole Postojna, ki je bil ustanovljena leta 1959, proti Gimnaziji, ki je dobila svoje prostore v stavbi na Trgu padlih borcev leta 1947.
To se je dogajalo devetega junija 1961.Kraj: Postojna
Datum: 9. junij 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Otilija Vidrih
Skenirano: 16. 5. 2014
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ma so lepi spomini na profesorja Komovca . Sploh ni bil tak baubau kot se je govorilo . Če si matematiko znal , si jo pač znal . Je bilo treba samo domače naloge sproti pisat .
Tudi ena moja sošolka je delala maturo iz matematike. Ni ravno blestela, ampak tuj jezik ji je bila še večja španska vas. Na izbiro pa je imela to dvoje. Ko je pri konjugiranem kompleksnem številu namesto zvezdice narisala peterokrako zvezdo, ji je profesor Komovec dobrodušno poklonil pozitivno, da se ne bi slučajno še enkrat pojavila na maturi iz matematike.