Skip to content

1935 Dolenja vas – Ponovitev nove maše

23. 08. 2014
tags:
by

140810975Na fotografiji v sredini, obkrožen s kuharicami, stoji novomašnik Stanko Žerjal. Skrajno levo je teta novomašnika Dragica Martinčič iz Dolenje vasi. Desno zadaj je Jernej Martinčič, mož Dragice Martinčič; trgovec v Dolenji vasi.

Stanko Žerjal (Stanislav Alojzij), duhovnik, publicist in javni delavec, rojen 14. junija 1910 pri Pečenkovih na Brjah pri Rihenberku (Braniku) kot deseti od 11 otrok kmečkih staršev Karla in Alojzije Možine. Osnovno šolo je dokončal na Brjah (1922), klasično gimnazijo v Ljubljani (1922 – 1930). Prvo leto bogoslovja je opravil v Gorici (1930-31), nato je študiral eno leto literarne vede na ljubljanski Univerzi. Na isti Univerzi je potem nadaljeval študij teologije kot semeniščnik ljubljanske škofije. V duhovnika je bil posvečen 7. julija 1935 v Ljubljani. Bil je kaplan v Škocjanu pri Mokronogu (1936-38), župnijski upravitelj v Kalu nad Kanalom (1938-43), hišni duhovnik v sirotišču Contavalle v Gorici (september 1943 – maj 1945), kaplan in vikar v Vilešu (Villesse) in Fossalonu pri Gradežu (Grado) (jesen 1945 – jesen 1946) ter nato začasni upravitelj župnije Vrtojba (do marca 1947). Od šolskega leta 1946/47 do 1955/56 je poučeval kot profesor slovenščine, latinščine in zgodovine na slovenskih srednjih šolah, v glavnem na nižji gimnaziji v Gorici in Trstu. Kot duhovnik je sodeloval po župnijah in zlasti v tržaških bolnišnicah. 1952 in 1953 je bil tudi duhovni asistent slovenskih in hrvaških ubežnikov v tržaških begunskih taboriščih. Nato je bil župnijski upravitelj v Gabrjah pri Sovodnjah (1956 – 1970) in nazadnje župnik v Šempolaju pri Nabrežini (1970 do upokojitve 1981). Kot upokojenec je živel v Gorici.Že kot dijak je bil narodno zaveden in zato imel težave s tedanjo fašistično oblastjo. Zaradi uvoza slovenskih knjig iz Jugoslavije in zaradi poučevanja slovenskega petja na Brjah ob počitnicah, je bil 1930 po vrnitvi iz Ljubljane pod posebnim policijskim nadzorstvom. Ko se je istega leta prijavil za vstop v goriško bogoslovje, je prefekt v Gorici nadškofu Borgiju Sedeju prepovedal sprejem. Tedaj se je zanj zavzel tržaški škof Alojzij Fogar in ga sprejel v isti zavod kot tržaškega gojenca. 1931 je bil med počitnicami aretiran na goriški železniški postaji, ko je pred nekim italijanskim prenapetežem branil svojo slovensko govorico. Po nekaj dneh zapora je bil izpuščen, a kmalu nato spet aretiran z obtožbo širjenja slovenskih knjig in sodelovanja pri gradnji nove cerkve sv. Cirila in Metoda na Brjah. Pripravljal se je proces, a na posredovanje cerkvenih predstojnikov je bil izpuščen, vendar postavljen v domačo konfinacijo. Apostolski vizitator naslovni škof Luca Pasetto, ki je takrat prišel iz Vatikana v Gorico dokončno prepričat nadškofa Sedeja k upokojitvi, ga je na pritisk kvesture izključil iz semenišča brez vsakega predhodnega posvetovanja z nadškofom ali z rektorjem.

Žerjal si je tedaj izposloval potni list in odšel v Ljubljano. Tam je delal v emigrantskih organizacijah, na primer v Klubu primorskih akademikov ter društvih Tabor in Sedejeva družina. V Ljubljani je sestavil spomenico, ki sta jo 1932 Akademska zveza in Katoliško akademsko starešinstvo poslala sv. očetu v Rim, z orisom nevzdržnih razmer na Primorskem in z apelom za krepkejšo in odločnejšo obrambo zatiranih Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ko je Mussolini 1937 po podpisu prijateljske pogodbe z Jugoslavijo proglasil neke vrste amnestijo za politične begunce, ter v Italiji sami izpustil slovenske in hrvaške konfinirance, se je Žerjal javil pri tedanjem goriškem nadškofu Carlu Margottiju. Komaj je 1938 prevzel upravo župnije Kal nad Kanalom, ki je dopuščala možnost njegovega delovanja le v italijanskem okolju, je fašistična oblast zahtevala njegovo odstranitev. Vendar goriški nadškof ni popustil in tako je Žerjal ostal na Kalu. Tam je živahno delal in med drugim popravil streho farne cerkve. Med vojno je kritično gledal na razvoj OF pod vodstvom KPS.

Po posvečenju 7. 7. 1935 je želel imeti novo mašo v domačem kraju na Primorskem, vendar so se ga fašisti bali in sovražili, zato ni dobil potnega lista.

Končno je dobil dokumente, vendar je viza veljala le za en dan, to je za 21. 7. 1935. Dan pred tem je odšel na pot, tako da je bil 21. 7. pri cerkvi sv. Cirila in Metoda v domačem kraju, kjer je imel novo mašo. Po njegovem odhodu je italijanska ambasada v Ljubljani vizo preklicala, tako da je bil v domačem kraju nezakonito.

Njegova teta, Dragica Martinčič (Brje na Vipavskem 1887 – Šempeter 1957), rojena Žerjal, je bila poročena z Jernejem Martinčičem iz Cerknice. Po prvi svetovni vojni sta se morala umakniti pred Italijani in se izseliti iz Trsta. Naselila sta se v Dolenji vasi, kjer sta imela trgovino. Kot teta je pomagala nečaku in je pripravila v Dolenji vasi slovesnost – ponovitev nove maše.

Sedaj, ko vemo, ob kašnem dogodku sta fotografiji nastali, smo našli še po en primerek obeh fotografij. Prvo smo našli v Dolenji vasi, drugo pa v paketu fotografij, ki jih je zapustil Josip Šega. Tako lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je avtor obeh fotografij Josip Šega, fotograf iz Grahovega.

Prispevek je napisal: Karel Rustja.
Kraj: Dolenja vas
Datum: 1935
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 10. 8.2014
Oblika: dve fotografiji

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. rihardb permalink
    23. 09. 2014 15:45

    Podatki po preverjanju v Dolenji vasi držijo. Na zgornji fotografiji so bili od neprepoznanih prepoznani še naslednji: v zgornji vrsti zraven Dragice Martinčič sledijo Justina Brenčič, Ule terezija, novomašnik katerega imena ne vemo, sedijo pa z leve Jožefa Štrukelj, Mekinova, od gospoda naprej pa še Bečajeva in Škrlj Ivana. Druge gospa Marija Modic ne more prepoznati. O dogodku ji je pripovedovala njena mama, njihova hiša pa je stala poleg bivše Martinčičeve, ki je stala nasproti gasilskega doma in zraven samskega doma v Dolenji vasi.

  2. 19. 03. 2017 20:33

    Mlado dekle, cisto spredaj na levi strani (drzi kroznik) je moja stara mama Angelca Hitij, roj. Hrbljan iz Velikih Blok (prizenjena v Novo vas k Udinovim). Sluzila je v Dolenji vasi pri Martincicu, ce se ne motim.

    • 19. 03. 2017 21:44

      Uau, ko bi vedeli, kako nas takšen komentar razveseli. To je nagrada za naše delo.

  3. pika permalink
    20. 03. 2017 11:16

    Na drugi sliki med pevci -četri z leve je moj oče Janez Petrovčič-star 20 let,vem da je pel,vendar te slike ni imel.

Trackbacks

  1. 1925 Cerknica – Ponovitev nove maše (2) | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: