1948 Vrhnika – Hi-hop, konjiček v kalop!

Tako je napisal Oton Župančič, ki je v letih 1932-33 prav po poti, ki se vidi na fotografiji, hodil vasovat k Zakrajškovim v Žago … Izkazalo se je namreč, da je bilo dečku ime Albert, da smo ga klicali Berto in da je bil doma iz Vrhnike. Njegova mama, Pavla Korenčkova, ki je med drugim stanovala nekaj časa v Markovcu pri Renkočih, je bila druga žena Katrnega Jakoba. Poročila sta se leta 1946, nekaj let za tem, ko je umrla Jakobova prva žena, ki je bila Janežičeva, po domače Ipavčeva iz Markovca …

Ko se je Berto fotografiral, je že imel leto mlajšega bratca Jakoba in konjička, ki je bil videti kot pravi: iskrega, s pravo uzdo, položenimi ušesi, kot da je neprestano v diru, in z repom iz žime. Veliko je že prejahal z njim, kajti konjičkova zadnja desna noga je bila poškodovana in so jo morali popraviti ali obvezati. Ali pa so mu – ker je bil dirkalni konj – za vsak primer namestili manšeto?

Nekega poletnega dne – julija ali avgusta, morda o veliki maši, kajti natiški fižol na njivah v ozadju je visok in še svež, je Berta mama lepo oblekla: v temne kratke hlačke z modrcem in gumbi ob straneh, ki jih je sama sešila, kajti bila je odlična šivilja, in pisano srajčko, tudi njeno delo. Umila in lepo počesala ga je, obula nogavičke in sandale. Ko je od nekod prišel fotograf, ki je “po terenu” fotografiral ljudi za osebne izkaznice, je vzela konjička in stekla z njim čez vrt na pot pod Racno goro proti Žagi, kjer je bilo svetleje kot v sadovnjaku ali pod kostanjem pred hišo. Dečka, ki je pritekel za njo, je posadila na konjička in rekla: »Glej strica, ptiček bo skočil iz njegove škatle!« In Berto je gledal in čakal. Ptička ni hotelo biti, prišla pa je čez čas slikica, na kateri sta bila on in njegov konjiček …

Potem se je Berto dan za dnem igral, se lovil z bratom pod slivami na vrtu, brodil po Obrhu in z očetom napajal krave, pomagal pri delu in rasel.

Ko je imel deset let pa je njegova mamica zbolela in odšla v bolnico, od koder se ni več vrnila … Oče je poiskal drugo mamo, ki je že imela deklico in potem so dobili še dojenčka Petrčka. Toda tudi Petrček je zbolel in umrl še čisto majhen. Oče je bil vse bolj žalosten in nadomestna mama tudi in življenje je postalo zelo težko.

A Berto je vseeno zrasel, postal krepak dečko, se naučil delati in skrbeti sam zase … Toda ni imel sreče, da bi imel mirno, lepo in dolgo življenje, umrl je, ko jih je imel komaj nekaj čez štirideset … Kaj se je zgodilo s konjičkom pa nihče ne ve …

Verjetno je bilo več takšnih slikic, kajti ta, na kateri piše: »Justi v spomin od Bertota! Vrhnika, 8. september 1948«, je bila podarjena “teti” Justi, prijateljici Bertove mame, ki se je pri njej učila šivanja. Še vedno hrano sličico dečka na konju, ki jo je mogoče dobila o mali maši tistega leta, ali pa je fotografija nastala 8. septembra 1948? Zdi se, da s svinčnikom pripisana letnica 48 ne more držati in je slika nastala mogoče kako leto pozneje, kajti Berto je bil rojen leta 1947 in na sliki je nedvomno star več kot eno leto. Mogoče leta 1949 ali 1950?