1942 Rab – Zaobljuba internirancev iz Podgore

Vas Podgora v Loški dolini v času na sliki razen križa ali dveh ni imela nobenega sakralnega objekta – ne cerkve, kakršna je na sliki, ne kakšne manjše, ne kapelice. Šele pred 18 leti je takratni nadškof Uran blagoslovil kapelo v Podgori, ki so jo postavili potomci Podgorcev, odpeljanih 28. in 29. julija 1942 v italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rabu.

Tiste dni so morali na Rab:

Franc Mulec – Sterletov
Rudolf Urbiha – Zgornji Matjacov
Jakob Kandare – Mihletov
Janez Drobun – Drobunov
Janez Lekan – Zgornji Kraščev
Alojz Sterle – Spodnji Kraščev
Janez Gerl – Gerletov
Janez Škrbec – Carov
Jože Urbiha – Spodnji Matjacov
Ludvik Urbiha – Lahov
Jože Špeh – Geržeč
Jože Šumrada – Jurčkov
Franc Debeljak – Potočanov
Jože Debeljak – Potočanov
Anton Ule – Tomažev
Ludvik Nelec – Urbanov
Jože Strle – Zgrabnov
Domin Turk – Matjackóv
Dominik Turk – Matjackóv
Janez Truden – Matevžev
Franc Sterle – Spodklancov
Tone Sterle – Spodklancov
Feliks Sterle – Spodklancov
Martin Nelec – Urbanov
Tone Truden – Šemacov

Iz nekaterih hiš je bilo interniranih več moških: od Potočanovih brata Franc in Jože Debeljak, od Matjackóvih oče in sin Domin in Dominik Turk, od Urbanovih oče in sin Martin in Ludvik Nelec, od Spodklancovih trije bratje Franc, Tone in Feliks Sterle. Doma je ostalo le nekaj starih očetov: Trudnov, Nelcov, Fricov in morda še kateri.

Na Rabu so iz Podgore umrli:

1. Ludvik Urbiha – Lahov
2. Janez Gerl – Gerletov
3. Franc Debeljak – Potočanov
4. Jože Debeljak – Potočanov
5. Janez Truden – Matevžev
6. Tone Truden – Šemacov

Skupaj je iz Podgore v drugi svetovni vojni in po njej umrlo 17 ljudi. Poleg umrlih na Rabu jih je nekaj padlo v partizanih ali kot talci, nekaj izginilo v Rogu, Teharjah in v drugih krajih.

Ni znano, kdaj točno so se internirani Podgorci zaobljubili, da bodo, če se vrnejo živi domov, postavili kapelico v domači vasi. Prvotno so nameravali postaviti manjšo kapelo, kot so v naših krajih v navadi, s tlorisom kakšna 2 X 2 metra. Pozneje se je odločilo drugače, a šele čez mnogo let. Zaobljubo internirancev so izpolnili šele njihovi potomci po osamosvojitvi Slovenije. Tako pozno verjetno iz vsaj dveh razlogov: takratna oblast nikakor ni bila naklonjena zidavi sakralnih objektov, poleg tega pa je bilo življenje ob vrnitvi domov zelo težko in preživeli taboriščniki kapelice preprosto niso imeli s čim zgraditi, pa tudi ni bila najpomembnejša za preživetje.

Sedanjo kapelo, pravzaprav kar manjšo cerkev, so v Podgori začeli graditi leta 1994, dela pa je vodil Franc Truden – Matevžev, čigar oče je umrl na Rabu 1. 2. 1943 (več o njem v posebnem prispevku). Z občudovanja vredno vestnostjo je Franc Truden podrobno zapisoval vse dogodke, dela in prispevke, povezane z nastankom kapele od dne, ko se je izoblikovala pobuda, da bi se lotili zidave.

Kapela je posvečena Sveti družini, načrt zanjo pa je napravil arhitekt Franc Kvaternik. Vaščani so podarili zemljišče, na katerem kapela stoji in sami opravili tudi večino del. Zahtevno ostrešje in oltarno mizo je napravil mojster Tone Kandare, okna in vrata pa mizar Alojz Špeh. Mali zvon je posvečen sv. Štefanu, velikega je podaril takratni župnik Janez Kebe v spomin na svoje starše. Sliko svete družine je napravil akademski slikar Tomaž Perko, razpelo pa akademski kipar Stane Jarem. Kapela je bila posvečena 25. avgusta 1996, nekaj mesecev več kot dve leti od prvega srečanja vaščanov, na katerem je nastala pobuda za zidavo.

Tako so vaščani Podgore izpolnili zaobljubo svojih prednikov, ki so jo dali v vojnem času med trpljenjem v uničevalnem taborišču lakote in smrti na otoku Rabu.

O nastanku kapele v Podgori sem se pogovarjala s Francem Trudnom, ki je bil star eno leto, ko so njegovega očeta odpeljali na Rab. Med mnogimi spomini, ki so ob tem privreli na dan je tudi ta, ki ga s kapelo povezuje le vojna in strahotno trpljenje, ki ga je prinesla.

Sosed Jurčkov oče je večkrat povedal, kako so Italijani v Podgori – da bi ustrahovali prebivalce – k drevesu privezali nedolžnega 16-letnega Bajtarjevega fanta z Babne Police, da bi ga ustrelili. Po prvem rafalu je še vedno stal privezan ob drevesu, nobena krogla ga ni zadela. Potem je komandant zagrozil vojakom, da bodo vsi ubiti, če ne bodo merili v talca in tako dosegel, da so ga ustrelili.