Skip to content

1942 Rab – Zaobljuba internirancev iz Podgore

12. 01. 2015

rNa sliki iz obdobja Italije je cerkev svete Evfemije, zavetnice pomorščakov na otoku Rabu. Na zidovju pod njo je napis v italijanščini: credere, obbedire, combattere. Slovar pojasnjuje napis takole:

  • credere: verjeti, verovati
  • obbedire: ubogati, pokoren biti
  • combattere: boriti se, bojevati se; pobijati, izpodbijati …

Rab_01Vas Podgora v Loški dolini v času na sliki razen križa ali dveh ni imela nobenega sakralnega objekta – ne cerkve, kakršna je na sliki, ne kakšne manjše, ne kapelice. Šele pred 18 leti je takratni nadškof Uran blagoslovil kapelo v Podgori, ki so jo postavili potomci Podgorcev, odpeljanih 28. in 29. julija 1942 v italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rabu.

Tiste dni so morali na Rab:

  1. Franc Mulec – Sterletov
  2. Rudolf Urbiha – Zgornji Matjacov
  3. Jakob Kandare – Mihletov
  4. Janez Drobun – Drobunov
  5. Janez Lekan – Zgornji Kraščev
  6. Alojz Sterle – Spodnji Kraščev
  7. Janez Gerl – Gerletov
  8. Janez Škrbec – Carov
  9. Jože Urbiha – Spodnji Matjacov
  10. Ludvik Urbiha – Lahov
  11. Jože Špeh – Geržeč
  12. Jože Šumrada – Jurčkov
  13. Franc Debeljak – Potočanov
  14. Jože Debeljak – Potočanov
  15. Anton Ule – Tomažev
  16. Ludvik Nelec – Urbanov
  17. Jože Strle – Zgrabnov
  18. Domin Turk – Matjackóv
  19. Dominik Turk – Matjackóv
  20. Janez Truden – Matevžev
  21. Franc Sterle – Spodklancov
  22. Tone Sterle – Spodklancov
  23. Feliks Sterle – Spodklancov
  24. Martin Nelec – Urbanov
  25. Tone Truden – Šemacov
Iz nekaterih hiš je bilo interniranih več moških: od Potočanovih brata Franc in Jože Debeljak, od Matjackóvih oče in sin Domin in Dominik Turk, od Urbanovih oče in sin Martin in Ludvik Nelec, od Spodklancovih trije bratje Franc, Tone in Feliks Sterle. Doma je ostalo le nekaj starih očetov: Trudnov, Nelcov, Fricov in morda še kateri.
Na Rabu so iz Podgore umrli:

  1. Ludvik Urbiha – Lahov
  2. Janez Gerl – Gerletov
  3. Franc Debeljak – Potočanov
  4. Jože Debeljak – Potočanov
  5. Janez Truden – Matevžev
  6. Tone Truden – Šemacov

Skupaj je iz Podgore v drugi svetovni vojni in po njej umrlo 17 ljudi. Poleg umrlih na Rabu jih je nekaj padlo v partizanih ali kot talci, nekaj izginilo v Rogu, Teharjah in v drugih krajih.

Ni znano, kdaj točno so se internirani Podgorci zaobljubili, da bodo, če se vrnejo živi domov, postavili kapelico v domači vasi. Prvotno so nameravali postaviti manjšo kapelo, kot so v naših krajih v navadi, s tlorisom kakšna 2 X 2 metra. Pozneje se je odločilo drugače, a šele čez mnogo let. Zaobljubo internirancev so izpolnili šele njihovi potomci po osamosvojitvi Slovenije. Tako pozno verjetno iz vsaj dveh razlogov: takratna oblast nikakor ni bila naklonjena zidavi sakralnih objektov, poleg tega pa je bilo življenje ob vrnitvi domov zelo težko in preživeli taboriščniki kapelice preprosto niso imeli s čim zgraditi, pa tudi ni bila najpomembnejša za preživetje.

Sedanjo kapelo, pravzaprav kar manjšo cerkev, so v Podgori začeli graditi leta 1994, dela pa je vodil Franc Truden – Matevžev, čigar oče je umrl na Rabu 1. 2. 1943 (več o njem v posebnem prispevku). Z občudovanja vredno vestnostjo je Franc Truden podrobno zapisoval vse dogodke, dela in prispevke, povezane z nastankom kapele od dne, ko se je izoblikovala pobuda, da bi se lotili zidave.

Kapela je posvečena Sveti družini, načrt zanjo pa je napravil arhitekt Franc Kvaternik. Vaščani so podarili zemljišče, na katerem kapela stoji in sami opravili tudi večino del. Zahtevno ostrešje in oltarno mizo je napravil mojster Tone Kandare, okna in vrata pa mizar Alojz Špeh. Mali zvon je posvečen sv. Štefanu, velikega je podaril takratni župnik Janez Kebe v spomin na svoje starše. Sliko svete družine je napravil akademski slikar Tomaž Perko, razpelo pa akademski kipar Stane Jarem. Kapela je bila posvečena 25. avgusta 1996, nekaj mesecev več kot dve leti od prvega srečanja vaščanov, na katerem je nastala pobuda za zidavo.

Tako so vaščani Podgore izpolnili zaobljubo svojih prednikov, ki so jo dali v vojnem času med trpljenjem v uničevalnem taborišču lakote in smrti na otoku Rabu.

O nastanku kapele v Podgori sem se pogovarjala s Francem Trudnom, ki je bil star eno leto, ko so njegovega očeta odpeljali na Rab. Med mnogimi spomini, ki so ob tem privreli na dan je tudi ta, ki ga s kapelo povezuje le vojna in strahotno trpljenje, ki ga je prinesla.

Sosed Jurčkov oče je večkrat povedal, kako so Italijani v Podgori – da bi ustrahovali prebivalce – k drevesu privezali nedolžnega 16-letnega Bajtarjevega fanta z Babne Police, da bi ga ustrelili. Po prvem rafalu je še vedno stal privezan ob drevesu, nobena krogla ga ni zadela. Potem je komandant zagrozil vojakom, da bodo vsi ubiti, če ne bodo merili v talca in tako dosegel, da so ga ustrelili.

Slovarček: glej v besedilu

Viri:

  • Franc Truden, Podgora, ustno
  • Justina Strle, Podgora, ustno
  • Kebe Janez, Loška dolina z Babnim Poljem, Založba Družina, Ljubljana 1996
  • Okoliš, Stane: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana, 1996
  • Grad Anton: Italijansko-slovenski slovensko-italijanski slovar, dvanajsta izdaja, Cankarjeva založba Ljubljana, 1994

Kraj: Otok Rab
Datum: 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano MNZS
Oblika: skenirana datoteka

3 komentarji leave one →
  1. Erika Urbiha permalink
    7. 06. 2018 22:05

    Lep prispevek, z nepravilnimi informacijami. Ob posvetitvi in skozi celoten postopek gradnje kapelice v Podgori je bil takrat še živeči interniranec iz Raba Rudolf Urbiha. Bil je tudi boter malemu zvonu kot edini preziveli interniranec s Podgore. Prav da se ga ne pozabi, ker je veliko dal za Podgorsko kapelico.

  2. 9. 06. 2018 09:58

    Spoštovana, hvala za dopolnitev. Skupaj vemo več. Morda pa o Rudolfu Urbihi lahko napišete še kaj?

Trackbacks

  1. 1941 Lož – Italijanska posadka pred štabom | Stare slike

Dodajte komentar

%d