1938 Ponikve – Lojze Štritof

V šolo je hodil k sv. Vidu, čeprav jim ni bilo prav, da je hodil v šolo. Enkrat je bil celo tepen, ker je šel. Ker je bil bister fant, so bili v šoli mnenja, da naj bi študiral za župnika. Ko so ga prijavili za šolanje, so domače obvestili, da mora imeti s seboj toliko in toliko perila. Seveda ni imel perila in tudi sicer ga ni vleklo, da bi postal duhovnik. Zamerili so se mu, ko je nekega dne šel k maši in je med potjo na farovškem vrtu, ker je bil strašno lačen, pobral eno hruško. Župnik ga je okregal, zato se je kar vrnil domov.

Potem bi se rad izučil za mehanika pri Meletu v Cerknici. Pripravljen je bil vsak dan pešačiti po 12 kilometrov tja in nazaj v Ponikve. Toda uk je bilo treba plačati. Potem se je okoli leta 1936 učil za peka v Logatcu, čeprav ga ni veselilo. Ponoči je pekel in zjutraj razvozil kruh strankam. Končno si je prišparal nekaj denarja in kupil si je tako želeni fotoaparat. Fotografiral je po Notranjskem in nosil filme razvijat k fotografu v Logatec. Ker je videl, da so z razvijanjem stroški, je v nočni omarici naredil nekakšno temnico, kjer je slike razvijal. Ko je fotograf ugotovil, da ne nosi več filmov v razvijanje, ga je prijavil na Okrajno glavarstvo, češ da Lojze Štritof sam razvija svoje filme. Moral je plačati globo.

Naj še povem, da si je za prvi zasluženi denar kupil nogavice, ki jih je dal v notranji žep suknjiča. Kot tak se je tudi fotografiral. Jaz imam tisto njegovo sliko. Ko sem ga pred leti vprašala, kaj ima za eno bunko na suknjiču, je rekel: »To so nogavice, jih je bilo škoda nositi.«