1943 Rab – Pokop umrlih in kalvarija preživelih

Nekateri interniranci so poskušali preživeti tudi tako, da so se javljali kot prostovoljci za pokopavanje umrlih. Ko so nosili trupla na pokopališče, so namreč imeli priložnost, da so spotoma našli trščico ali kak drug uporaben ali celo užiten predmet. Če je bil stražar bolj popustljiv, je pogledal proč, kadar je kdo od domačinov dal internirancem kak paradižnik, sadež ali drugačen grižljaj, večinoma pa tega niso dovolili.Franc Hace ml. v rokopisu Zgodbe z Raba, 2014, piše o svojem očetu:

“Večkrat se je prostovoljno udeležil prenosa umrlih v krstah na pokopališče. Če so imeli srečo (lojalnega stražarja za spremstvo), so si od bližnjih kmetov na polju izprosili kak priboljšek – sadje, grozdje ali kaj drugega z njihovih njiv”.

Na nekem spominskem obisku na Rabu (najbrž je bilo ob 60-letnici osvoboditve taboriščnikov) je v avtobusu nekdanja interniranka iz Prezida (Milka ali Mika) omenila, da je le redko in skrivaj čez taboriščno ograjo priletel kak paradižnik, ki je ogromno pomenil tistemu, ki ga je dobil. Vendar pa domačini pod grožnjo hude kazni niso smeli kontaktirati z interniranci, niti se približevati taborišču. Takrat se je spominjala tudi dogodka, ko so jo starši pustili za nekaj časa, naj jih počaka na nekem gričku in jo ogrnili s staro usnjeno jakno. Potem se je kakih osem let stara deklica ves čas borila za to oblačilo, saj so neprestano hodili k njej drugi taboriščniki in ji hoteli dragoceno jakno vzeti, da jo je komaj obdržala do vrnitve staršev. V taborišču je poleg lakote in žeje vladalo tudi pomanjkanje vseh drugih dobrih dobrin in boj za preživetje je bil neusmiljen.

Po vojni je Rab v Loški dolini in Gorskem Kotarju postal sinonim za vse najhujše, kar lahko človeka doleti. Preselil se je v vsakdanji govor kot prispodoba. Ko so govorili o kakem znancu, ki je umrl na Rabu, so rekli: ” On je pa na Rabu ostal,” in vsak je brez pojasnjevanja vedel, da je tam mučeniško umrl od lakote in bolezni in da se niti ne ve, kje natančno je njegov grob. Senca smrti na Rabu je ostala v družinah po Loški dolini do danes, da ne govorimo o opustošenem Gorskem Kotarju, kjer so se preživeli ob vrnitvi znašli dobesedno bosi in goli na pogoriščih in ruševinah domov. Njim niti paketov ni imel kdo pošiljati na Rab, saj so bile mnoge vasi in zaselki popolnoma izpraznjeni in požgani do tal. Preživeli so morali po vrnitvi oditi v manj prizadete kraje in skušati preživeti s priložnostnim delom, drobnim trgovanjem in darovi tujih ljudi.

Ravšljeva mama iz Viševka se je še leta 2003 spominjala, kako so kakor žalostna procesija prihajali na vrata prezdanski povratniki z Raba in prosili za grižljaj.

Njena hči pa je pripovedovala: “Že tako tam zemlja bolj slabo rodi, potem so pa še Italijani vse požgali, vse odpeljali, cele vasi! Grozno … In so prihajali … En pehar krompira, en fierkəlc fižola – pri nas je vsak dobil, kdor je prišel …! Mama je bila zlata, vsak je dobil, pa so si dobesedno kljuko podajali … Tukaj je vsaj kaj zraslo, tam pa ni bilo ničesar. Spominjam se: Željko je bil, Mira … ženska, ki je imela tri otroke … Je bila Tona? … Tona je bila. Prinesle so sol, caharin, pa šibice z Reke. Tukaj so pa tudi kupovali: putər, jajca …”