1943 Cerknica – K maši

Možje so skoraj vedno nosili klobuke, za k maši pa obvezno. Za v cerkev so se vedno oblekli »spodobno«, mladi pa so se že radi ravnali po modi. Mlajša ženska v množici že nosi krilo do kolen. Marija Vičič se spominja, da so imeli eno tahmašno obleko in še to za vse življenje. Od poroke do smrti, za vse taboljše priložnosti.

Čevlje, ki jih nosi Furlanova mama je naredil njen mož, Leopold Furlan, po poklicu čevljar.

Posnetek je nastal 18. julija 1943, slaba dva meseca pred nemškim napadom na Cerknico. V teh dveh mesecih je kapitulirala Italija in prišli so Nemci. Marija Vičič, takrat 15-letno dekle, se spominja, da je bil italijanski okupator do domačinov prizanesljivejši, kot nemški. Otroke so imeli radi in jim često dajali kakšne priboljške, bombone.

Spominja pa se tudi predvečera požiga Cerknice. Ljudje so se zbrali na Placu, na partizanskem mitingu. »Zelo lepo je bilo. Deklamirali so in peli. Jaz sem šla kar sama, tako me je gnala radovednost. Tam sem stala poleg svojega strica, Jožeta Logarja, ki pa mi je rekel samo: »Boš videla, kaj bo jutri!« Zjutraj pa so prišli Nemci z Rakeka, napadli in požgali Cerknico.« Takrat so pogorele številne hiše, tudi poslopje nekdanje italijanske uprave, »Dehinče« hiše.

Frančiška Furlan se do zdaj še ni pojavila na strani Stareslike. Rodila se je Ostankovim pri Sv. Roku leta 1896. Bila je mama od moje stare mame Marije Vičič, roj. Furlan. Zame (njeno pravnukinjo) pomeni njena zgodba sinonim trdoživosti.

Po poroki sta se z možem preselila v Zelše v mežnarijo in imela dve hčeri, Marijo in Slavko. Od vsega, kar sem o njej zvedela, se mi je najbolj vtisnilo, da je v 30-ih letih kontrabantila, kot še veliko drugih. Iz Zelš je hodila v Cerknico k Bavdku po meso in ga nosila v Postojno. Nosila je tudi jajca, maslo in druge domače pridelke. Tudi po dvakrat na dan se je odpravila tja. Nekoč je mojo mamo vzela s seboj, ko je bil v Postojni sejem. To je bil za mojo mamo čisto nov, pravljičen svet. Toliko čudovitih stvari še ni videla.

Enkrat pa so Frančiško na meji prijeli Italijani in celo poslali v zapor v Postojno. Izpuščena je bila po treh dneh zaradi lepega vedenja. Kontrabant je opustila, ko so se tik pred vojno preselili nazaj v Cerknico.

Pod lipco na Placu so se ljudje zbirali že pred mašo, postavali in se pogovarjali. Na tej sliki so vsi obrnjeni k cesti, tam pa stoji mož, ki je obrnjen k ljudem. Očitno ta mož bere javna obvestila, kot so tedaj obveščali skupnost o pomembnih zadevah.

Spet smo naleteli na številko, ki jo je na zadnji strani odtisnil fotograf. Takšnih fotografij je bilo na strani Stareslike objavljenih že kar nekaj.