1945 Chicago – Stric Andrejček

Njegov oče Andrej Pirman je bil izučen zidar. Z ženo sta si postavila lepo hišo na Čohovem, še ko sem jaz odraščala, so ljudje hvalili kako lepa, predvsem pa praktična hiša je to. Imeli so majhno kmetijo, oče Andrej je hodil zidat, mati je gospodinjila, vse lepo.

Pa ne dolgo. Mati je umrla, ko je bil Andrejček še majhen fantič. Oče se je poročil drugič, nova žena pa je pripeljala s seboj še svojo nezakonsko hčerko.

Druga mati je bila za Andrejčka mačeha v pravem pomenu besede. Pa tudi njena hči Mica nič boljša. Ostal je majhen, slaboten in žalosten. Ko je bil star 18 let, je s prvo priliko, ki se mu je ponudila, odšel v Ameriko. Vseskozi je živel v Chichagu in zaradi svoje slabotne postave ni bil za kakšno težko delo. Zato je vrtnaril, kosil zelenice, obrezoval žive meje. Mi takrat sploh nismo razumeli, kaj pravzaprav dela, da se lahko preživlja. Njegova žena je bila doma iz Polhovega Gradca, pa tudi ni bila zaposlena. Imela sta samo eno hčerko Tilko in se preživljali dokaj skromno. Njegov oče doma je tudi drugič kmalu ovdovel, ženina hči Mica pa je šla služit za deklo.

Andrejček in moj oče sta bila vseskozi na vezi. Ko se je leta 1946 rodil moj mlajši brat, mu je stric poslal velik paket samih otroških stvari. Sama sreča, saj smo po vojni ostali brez vsega. Leta 1956, ko je bil moj oče že pokojni, smo dobili iz Čikaga pismo od notarja, v katerem je uradno pisalo, da Andrej Pirman podarja vse imetje na Čohovem naši mami Ani Tekavec. Mama mu je bila neizmerno hvaležna.
 

 Sporočilo strica Andrejčka