Skip to content

1910 Begunje – Družina Otoničar (Čopča)

26. 03. 2015
tags:
by

1-150105014 Fotografija je prilepljena na karton z zelo lepimi secesijskimi ornamenti. Na prvi pogled je videti, kot da je posneta v ateljeju, nekoliko bolj pozoren pogled pa odkrije, da je fotograf s seboj prinesel ozadje, ki ga je razpel na pročelje hiše.

Na fotografiji je družina Otoničar (Čopča) iz Begunj. Prvotno je bila njihova hiša na sedanjem mestu Matičičeve.

Oče Franc je bil močan kmet z velikim »gruntom«. Starejšemu sinu Francu je zapustil domačo hišo in sebi naredil novo (sedanja Čopča, Begunje 48), katero je namenil sinu Janezu. Janez se je zaljubil v Ivanko Jurca iz Gorenj pri Postojni. Spoznala sta se v Vidrihovi gostilni (sedanja Podgornikova hiša) v Begunjah, kjer je s sestro služila in opravljala gostilniška in gospodinjska dela. Oče Franc, še posebej pa mama Ivanka, z Janezovo izbiro nista bila zadovoljna in sta nasprotovala poroki. Janez je poslušal srce in se poročil z Ivanko Jurca. Tako je prišlo do nerazumevanja med sinom in starši.

Oče Franc je zato kupil »Hrenov maln« in prepustil sinu Janezu svoje posestvo. Začel je oblikovati novo posestvo v sedanjem »Čopčem malnu«. Leta 1908 je sezidal novo hišo in poleg malna postavil žago na vodni pogon. Z mamo Ivanko in najmlajšim sinom Vincencem se je preselil na novo domačijo. Oče Franc je bil strog in dober gospodar in tudi za družino pravi mož, vendar načelen in neomajen. Čopeč maln je zapustil sinu Vincenciju.

* * *

 

Zanimiva je zgodba najstarejšega sina Franca, lesnega trgovca nestanovitnega značaja. Rad je bil v družbi, še posebej s prijatelji in veseljaki v gostilni ob dobri kapljici Vipavskega vina.

Ostal je spomin o njegovem »potovanju« v Trst. Rakek je z železniško progo in postajo postal pomembno trgovsko mesto z lesom v takratni Avstro-Ogrski državi. Franc je trgoval z lesom in vsake toliko je imel opravke na železniški postaji. Rad je tudi imel prijatelje. Anton Turšič (Tomažičev) je nekoč prišel iz gozda, v cajhastih hlačah in še ves umazan od pimpoha. Franc ga je pregovoril, naj gre z njim na Rakek po zaslužene solde.

Beseda k besedi in sta šla na Rakek. Dober zaslužek sta zalila in v silni vnemi za dogodivščinami sta z vlakom odpotovala prav v Trst. Tam sta si najprej kupila novo obleko, saj se v kmečki opravi ne spodobi bivati v velikem mestu. Naslednja postaja je bila velika javna hiša, kjer so ponujali rajsko življenje v zabavah in lahkih dekletih. Zakaj lahke je težko razložiti.

Dogodivščina je trajala dober teden, potem pa je nastala suša v denarnici. Ženske družbe je bilo konec. Pa pravijo, da denar ni pomemben. Gostoljubje v Trstu sta izgubila, sledil je povratek v domače kraje s težko glavo. Vožnja proti domači postaji Rakek ju je utrudila in izčrpal tako močno, da sta postajo Rakek prespala in se zbudila na postaji Ljubljana. Ponovno na vlak in končno sta lahko izstopila na postaji Rakek.

Na Menišiji je ta zgodba postala legendarna. Starejši jo še danes pomnijo po več kot sto letih. Nima pa več slabega prizvoka.

Sin Franc nikakor ni našel svojega mirnega pristana. Neuspeh pri trgovanju z lesom je hotel nadomestiti z odhodom v »Novi svet« Ameriko in iskati nove priložnosti. Tja sta odšla z že znanim prijateljem Antonom Turšičem (Tomažičevim). Tudi tam ga njegov nestanovitni značaj ni pustil na cedilu. Po nekaj letih v Ameriki, je pisal domov bratu Vincencu naj proda njegovo hišo (kupil jo je Matičič) in mu pošlje denar, da bo lahko kupil karto in prišel domov. Amerika je bila zanj boleča izkušnja.

Več sreče je imel Anton Turšič. Vrnil se je iz Amerike, nekaj privarčeval in se kasneje poročil z Amalijo Detoni, mojo staro mamo, a to je že druga zgodba.

1-150105014-002Na levi strani stoji najstarejši sin Franc (roj. 1881). Njegov poklic je bil trgovanje z lesom. Poleg stoji oče Franc (roj. 1850) lastnik velike kmetije in dober gospodar.
1-150105014-001Na stolu sedi mama Ivanka, rojena Žitnik v Borovnici. V naročju ji sedi sin Vincenc (roj. 1906), kasneje je postal gospodar v Ćopčem malnu. Ob mami stoji hčerka Ljudmila (roj. 1901). Poročena je bila na Rakeku, »na vasi« pri Stržaju.
1-150105014-003Sin Janez (roj. 1883). Svojo domačijo si je ustvaril pri Čopčih z vasi (sedaj Begunje 48).
1-150105015 Avtor je na hrbtno stran odtisnil svoj žig.

Viri:

  • Vincencij Otoničar

Kraj: Begunje
Datum: 1910
Avtor: Dragutin Žagar
Zbirka: Vinko Otoničar, Čopči maln
Skenirano: 5. 1. 2015
Oblika: fotografija nalepljena na karton

One Comment leave one →
  1. Janez permalink
    26. 03. 2015 11:56

    Ja lepo napisano, tudi jaz sem slišal to zgodbo o uživanju v Trstu, povedal mi jo je moj oče Milan. V tistih mladih letih, ko mi je to pripovedoval nisem kaj dosti imel za mar. Zdaj pa, ko to berem vidim, da je to moja žlahta, prava žlahta. Mile še dobro da so stare slike in si vse to poizvedel in zapisal.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: