1937 Rakek – Sveti Anton Padovanski

Njegovo krstno ime je bilo Fernandez in se je rodil leta 1195 v bogati plemiški družini v Lizboni, Portugalska. Leta 1211 se je pridružil avguštinskim kanonikom in prejel mašniško posvečenje. Ko so muslimani v Coimbri ubili pet frančiškanskih misijonarjev, je prestopil v frančiškanski red in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 se je vrnil v samostan v Coimbri in prevzel ime Anton. Zatem se je z ladjo odpeljal v Marko, da bi tam oznanjal vero. Komaj je prispel, je tako hudo zbolel, da je bil več mesecev v postelji. Moral se je vrniti v domovino, ladja je doživela brodolom pred Sicilijo in od tam se je podal v Assisi. Odtlej je pridigal na cerkvenih prižnicah, velikih mestnih trgih in na morskih obalah. Včasih ga je poslušalo tudi do trideset tisoč ljudi. Zaradi bolezni in izčrpanosti se je leta 1231 umaknil na posestvo v bližini Padove, kjer si je dal v drevesni krošnji narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj. Papež ga je zaradi njegovega izjemnega poznavanja svetega pisma imenoval »skrinja zaveze«. Pri petintridesetih letih je začutil, da se mu bliža smrt. Podal se je v ženski samostan pri Padovi, kjer je 13. junija 1231 umrl. Leta 1263 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Antonovo baziliko, posebej za to zgrajeno. Ob njegovem grobu so se zgodili številni čudeži. Enkrat sem bila tam. Čudeža ni bilo. Verjetno premalo verjamem.

Baje je deloval tudi v Gorici, kjer je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine. Dal je pobudo za ustanovitev frančiškanskega samostana v Ljubljani, ki pa so ga zgradili šele po njegovi smrti. Po Sloveniji mu je posvečenih veliko cerkva. Skoraj pa ni cerkve pri nas, v kateri ne bi bilo njegove slike ali kipa. V mnogih je tudi nabiralnik za »kruhke sv. Antona«. Tudi na Rakeku je.

Je zavetnik Padove, Lizbone, Paderborna in Hildesheima, za izgubljene stvari, zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev, za srečen porod, proti neplodnosti, proti vročici in boleznim živine, proti brodolomu in vojnim stiskam, proti kugi; zavetnik priprošnjikov v vseh potrebah, frančiškanov.

Bilo je v železnih časih, ko je obstajalo avtobusno podjetje SAP. Nekoč sem ata vprašala, kaj ta kratica pomeni. Dejal je: »Sveti Anton Padovanski!« In je imel v naprej mir.

Sveti Anton Padovanski, ali skrajšano SAP, je bil zavetnik tudi moje stare mame, ki ji je bilo ime, kako neverjetno, Antonija. Klicali so jo pa Tona. Tega ni preveč rada slišala in enkrat je enemu zabrusila: »Kakšna Tona! Saj nisem tako težka!« Imela je navado, kadar česa ni našla, da je sv. Antonu obljubila nekaj dinarjev, če ji bo uspelo najti izgubljeni ali založeni predmet. Včasih je pomagalo, vedno pa ne. In te navade sem se navzela od nje. Ampak jaz sem to razširila na še vse sorte drugo pomoč. Na primer, kadar so v šoli spraševali in se nisem nič učila in je bilo temu primerno tudi znanje, sem vedno obljubila sv. Antonu nekaj dinarjev, če ne bom vprašana. Včasih je pomagal, vedno pa tudi ne. Razumem, da je svetnik zelo zaposlen in mu nisem zamerila.

Ko smo gledali te stare razglednice moje sosede, je njena hči, moja sošolka rekla, da moram to zgodbo pa obvezno napisati, ker sv. Antonu dolgujem pa že kar velike zneske. Za razliko od stare mame jaz namreč nikoli nisem nesla v nabiralnik k sv. Antonu. Imam greh. Mea culpa.