Skip to content

1955 Babno Polje – Birma pri Ivanovih

2. 06. 2015
tags:

141010591Birma pri Ivanovih na Babnem Polju leta 1955 v pozni pomladi, najbrž nekje okoli sv. Alojzija. Avtor slike ni znan. Navada je bila (in je najbrž še), da so bili ob takih priložnostih prisotni poklicni fotografi in fotografiranje je bilo nenapisana obveznost, saj je bil trenutek nadvse svečan in pomemben. Tudi to sliko je mogoče napravil profesionalec – ali pa tudi ne, saj so robovi nekam neprofesionalno neenakomerni.

Od leve proti desni stojijo: Slavko Ožbolt in njegov stric Jože Miklavčič v vlogi botra, poleg drugi birmanec, Janez Ožbolt, ki mu je tudi prišel “birmo vezat” Jože Miklavčič, a uradno je bil kot boter obema zapisan Jožetov polbrat Ivan, gostilničar v Velikih Blokah, ki je bil premožnejši, kar je bilo za botra zelo pomembno – pa ne le zaradi daril … Zadaj stoji oče Franc Ožbolt, nato pa hči Marica in njena botra Anka Volf s Parga, očetova nečakinja.

Tako so imeli v družini kar tri slavljence naenkrat in gotovo je bila vsa hiša ves teden v pripravah in veselem pričakovanju. Nove obleke in gostija so bile kar velik zalogaj za družino. Kdo je šival dečkoma obleke, kdo dekletu in botrici? So si kaj sposodili ali podedovali, so kaj starega predelali in prekrojili ali pa so botri colali za vse? Da, botri so darovali blago za gvante.

Torej so pražnje oblečeni: dečka v enakih oblekah in srajčkah s šopkom na prsih, Marica pa nosi svetlo, morda čisto belo obleko z naborki, napihnjenimi rokavi in podloženimi rameni, ki je krojena precej ohlapno, saj bo trinajstletnica še zrasla in jo bo še večkrat potrebovala. Deklica ima – najbrž prvič v življenju – umetno nakodrane lase. Vodno kodranje ji je naredila frizerka kar s trakci, zloženimi iz časopisnega papirja, saj ji je ob navalu birmank in botric zagotovo zmanjkalo pilotkov. Tudi botrica Anka Volf ima čisto svežo trajno, zanimivo krojeno obleko z veliko gumbi in šal ovratnikom. Obleka vzbuja sum, da je mogoče prišla iz daljnih krajev, najbrž iz Amerike. Celo boter Jože, ki je enako svetlolas kot trije birmanci, ima krasne velne, ki pa so najbrž naravni. Tudi on je elegantno oblečen in glejte kakšno lepo kravato z izrazitim, nič “kravatnim” vzorcem ima!

Nasmejani so, celo vedno mrki oče Franc. Tokrat je brez težke prastare kamižole, ki jo sicer nosi pozimi in poleti, in če mu kdo kaj oponese, češ, naj jo vendar odloži, mu zabrusi: “Vejš kaj, suab je teste teč, ko namuare svojga pierja nuaset!” (Veš kaj, slab je tisti ptič, ki ne more nositi svojega perja!)

Fanta in boter imajo hlače z robom – lahko jih bodo podaljšali, ko bo treba. Čevlji pa so prašni, kajti po makadamu so pešačili iz Bukovice do cerkve sv. Miklavža na polju in nazaj do Žagarjeve hiše, kjer je bila trgovina in gostilna. Nikomur ni prišlo na misel, da bi za fotografiranje obrisal prah s čevljev in jih mogoče še malo zloščil s popljuvanim robcem … pač ni bilo pomembno, kot še danes ni, a prispeva k uglajenemu videzu. Malenkostni res niso bili.

Zadaj je videti čudovit nov letvast plot in sadno drevo, pa še en pivcar, potem električni drog, pod nogami makadamsko pot, nato prostrano polje in v daljavi hribe proti Babni Polici.

141010591-001 Kaj sta dobila fanta v spomin na birmo od svojih botrov? Orglice? Pipec? Gotovo ne kolesa ali ure; v tistem času še ne.
Stric Jože drži cigareto? Saj menda ni kadil?! Nageljčki na reverjih dečkov dišijo, družbo jim najbrž dela vejica asparagusa. Ženske so se namučile, da so cvetje dobro pritrdile z bucikami in knuofelcami. (Zdi se mi, da se tej vrsti nageljnov celo reče “birmanski”, ker cvetejo junija, ko je čas za birmo … če sploh so to nageljčki) … So imeli na mrzlem Babnem Polju cvetje za šopke doma ali so jih kje dobili? So mogoče papirnati in jih je naredila Jakopova Pepca ali kakšna druga ženska, vešča tega dela? To, kar ima na prsih Marica, bi bil lahko zvezdasti cvet lončnice imenovane nevestica, neke vrste zvončnica, lahko pa je tudi karkoli drugega. Podobno cvetje ima tudi v laseh.
141010591-002… No, obred je zdaj že za njimi, a fotografiranje za spomin je enako pomemben del tega posebnega in imenitnega dne, ko so vsi svečano razpoloženi; starejši ponosni, otroci rahlo zmedeni v novi vlogi odraslih, polnopravnih in odgovornih kristjanov. Ta trenutek jih predvsem zanima kosilo, ki sledi. Ne bodo šli v gostilno, mogoče kvečjemu na malinovec. Doma je mati že včeraj zaklala kuro, zdaj kuha župo z nudlci, peče kokoš, potienstala bo krompir na čebuli, spekla je tudi rožičevo ali celo cviebavo potico, ki skrbno pokrita čaka v špajzu … Mizo je pogrnila s prtom in na sredino postavila šopek s prav takimi belimi nageljni in asparagusom kot krasijo obleko njenih birmancev.

Ti pa se še bolj kot kosila vesele daril. Kaj so jim namenili botri za ta veliki dan? Fanta sta si želela orglice. Za klobuk jima ni bilo mar, kajti ušesa celo bolje pogreje navadna štumfarca. Marica je dobila mogoče kaj za v šolo; lahko da ji je botrica vendarle kupila celo zapestno uro, čeprav tega ni zmogla kar vsaka, zlasti če jo je botrska čast doletela večkrat.

Po kosilu so šli birmanci in vsi drugi otroci iz Bukovice v čudovitem sončnem dnevu z novimi orglicami v rokah na Debeli hrib, daleč iz vasi in tam orglali – igrali na orglice – na vso sapo, da so jim potem šuobe čisto zatekle.

Ampak pri samem birmanskem obredu tistega dne ni šlo vse gladko – tudi o tem so se otroci nekoliko pomenili v Hlačah na Debelem hribu:

Slavkota je škof (Lenič?), da bi preizkusil njegovo pripravljenost za zakrament ali samo iz prijaznosti, vprašal, koliko imamo bogov. Presenečeni deček je najprej malo mencal, potem pa potiho odgovoril, da TRI … Šele potem, ko ga je boter zgrožen pošteno dregnil od zadaj, je brž popravil, da enega troedinega Očeta in Sina in Svetega duha. Birmanec dogodka in po njem zgražanja, sramote, kreganja in norčevanja nikoli ni pozabil.

A ni bil edina temna zvezda tistega dne, kajti škof je vprašal tudi Babnopoljčka Lojzka: “Kateri kruh imaš pa ti rajši, belega ali črnega?” in Lojzek je jadrno odvrnil:”Ta čornega!” “Zakaj pa?”, je zanimalo škofa. “Zátu, ko je bol suódak!”je ustrelil Lojzek … Škofu so morali šele prevesti iz babnopoljščine, da se dečku zdi črni kruh bolj sladek od belega …

Slovarček:

  • knuofelca: varnostna sponka
  • gvant: obleka
  • colali: plačali, nosili stroške
  • pilotek, pilotka: navijalka za lase
  • trajna: frizura s trajno nakodranimi lasmi
  • velni: kodri
  • župa z nudlci: juha z rezanci
  • potienstan, tienstan: pražen
  • cviebava: rozinova
  • špajz: shramba
  • štumfarca: kapa, pletena podobno kot zgornji del nogavice
  • šuobe:  ustnice
  • pivcar: mlado cepljeno sadno drevesce

Viri:

  • Slavko Ožbolt, Markovec, maj 2015, ustno
  • Janez Ožbolt, Babno Polje, december 2014, ustno

Kraj: Babno Polje
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Ožbolt
Skenirano: 10. 10. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. 2. 06. 2015 15:26

    Se je že izkazalo, kaj sta dobila fanta od botra strica Ivana: glavniček, špejguček pa uorgelce. Pa štof za obleke…

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: