Skip to content

1954 Babno Polje – Otroci na hlodih

8. 07. 2015

141215913 Na sliki je otročad, ki jo je neznan fotograf – sodeč po starosti otrok-“pritisnil” nekje okoli leta 1956 v Bukovici ob cesti med Talčkino in Petrovo hišo. V ozadju se vidijo hribi nad Bukovico, na enem od njih, tam kjer je večja smreka, je stal do leta 1944 Čopov grad.

Spredaj v sredini sedi Janez Ožbolt, k njemu se kobaca sestra Olgica, zadaj sedi še tretji Ivanov, France, malček poleg njega na levi pa je Franetov Toni. Druga dva dečka na desni sta Mestnikov Miran in Franetov Drago, a nič ne vemo, kateri je kateri … Zadaj na desni je videti glavo odrasle ženske v ruti, ki je najbrž naključno prišla tam mimo. Je mogoče Petrova mama? Ali pa je Ivanova mama prišla poklicat domov svoje tri?

 Nobenih plastičnih mizic in stolčkov z mikimiškami nimajo, nobenih roza in modrih oblekic s tančicami, nobenih legokock in legofrendic, hreščečih mikrofonov, barbik, winxic in govorečih tablic – še čokolešnika ne. Olupljeni hlodi, ki so jih voli ali konji navlekli iz gozda in jih je gospodar navalil na kup, so jim čudovita igrala, kje razvijajo svoje spretnosti in krepijo mišice. Ko se naveličajo, pa posedejo po njih za mirnejšo igro … Čudovito je, da so hlodi olupljeni in zato obleka ni tako umazana in zasmoljena od njih, pa tudi očarljivo gladki so in ne praskajo kože. Pa še lepo dišijo po smoli. Gospodar jih je olupil, da jih ne bi napadel lubadar, ko bodo čakali na prodajo ali režnjo za domačo rabo … Jih je s posebnim rezilom res lupil gospodar ali pa je to doletelo ženo ali katerega od večjih otrok? Lupljenje ni najtežje ali najnevarnejše gozdarsko delo, zato ga je bila pogosto deležna šibkejša in manj kvalificirana delovna sila … Pa ni tako lahko, izkusila sem … Ampak kako se že imenuje tisto ostro rezilo na dolgem ročaju??! Je ali ni tudi to arežen, kot se imenuje tisto orodje za garbanje kož pri strojenju? Gre za enako orodje, s kakršnim so Ložanje njega dni Turke nagarbali, ali za gozdarsko izpeljanko?? Presneto …

Dobro je, da so – razen enega – obuti vsi otroci na teh hlodih, ki so jih mogoče malo pozneje uporabili za električne drogove. Več ali manj so otroci vsi golih rok in nog, le Olgica ima dolge hlačke in zgoraj ročno spleteno jopico z zavihanimi rokavi. Janezov obraz pravi fotografu:”Počakaj no malo!” in roka trudoma pomaga deklici k sebi na hlod. Očitno si želi, da bi slika, na kateri bo on v sredini, lepo uspela. Še pred petimi minutami se je morda kisal:”Pa zakaj moram spet ravno jaz paziti to mulo??! Pa toliko zanimivega se dogaja v gmajni…” Paziti mlajše otroke je bila večna mora starejših bratov in sester; davek na odraslost, ko imaš komaj deset let …

141215913-001 Ivanovi trije in Franetov Toni. France pričakujoče zre v fotografa, Toni je videti razigran in nekaj se mu zdi vredno prisrčnega smeha …

141215913-002Franetov Drago in Mestnikov Miran … Eden je nekaj zanimivega zgledal na svojem kolenu, drugi se ozira k smejočemu malčku. Sta ta dva Franetova? … O – “kaj znancev je zasula že lopata”: Franceta ni več, Mirana in Toneta tudi ne …

Takšne hlačke kot jih ima desni deček na sliki pa so bile takrat veliko v rabi, saj so bile zelo praktične za manjše otroke in to za oba spola. S pikami ali brez. V pasu in ob izrezu za noge so imele elastiko in če je bilo dovolj blaga, so mame ukrojile tako velike, da so bile otroku prav več let, če se seveda blago, največkrat že rabljeno, ni strgalo. Na začetku so bile vse ljubko napihnjene in so zlahka pridrževale še tako mokro plenico, potem so se nosile le povrhu spodnjih hlačk ali celo brez njih … za lulanje je otrok le potegnil elastiko na stran, za kakanje je bilo treba sneti naramnice in potegniti hlačke dol – kajpada … Nekateri so še imeli spodnjice z razporkom, ki so ga samo potegnili narazen in zadeva je stekla brez težav.

Eden od otrok na sliki – vem, pa ne povem, kateri – je nekoč imel drisko, pa mu je ušlo v hlačke. Za naslednjič ga je oče podučil: “Kjer te prime, tam se daj – da ti le ne uide v hlače!” No, in je naslednjič prijelo fantiča ravno na klancu v Bukovici, sredi kolovoza. Po očetovem nasvetu naredi in počepne kar tam. Takrat pripelje sosed s konji velikanski voz sena – ravno je pognal konje, da bi dobili zalet in speljali zagatni klanec, ko mora v najhujši strmini ustaviti, da ne bi povozil fantiča, ki je stregel svojim fiziološkim potrebam … Ali je bilo vpitja in zmerjanja! Ne vem ali je oče potem kaj korigiral tozadevna navodila ali ne.

Slovarček:

  • arežen: rezilo za garbanje kož pred strojenjem
  • garbanje: odstranjevanje maščobe in mren s kože pred strojenjem

Viri:

  • Janez Ožbolt, maj 2015, ustno

Kraj: Babno Polje
Datum: 1956
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Ožbolt
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. Sentek permalink
    8. 07. 2015 08:27

    Tistemu ostremu rezilu na dolgem ročaju za lupljenje hlodovine smo pri nas rekli belač.

  2. 8. 07. 2015 08:56

    Hvala, zveni mi znano.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: