Skip to content

1934 Stari trg – Pakižkove neveste

10. 12. 2019

Že enkrat objavljena fotografija je ponovno tu iz čisto posebnega razloga: poleg smučarskega dogodka na pobočju Ulake z veliko gledalci ob državni cesti, je na sliki skrajno desno tudi Pakižkov skedenj in vidi se celo delček hiše. Tam mimo sem po letu 1958 hodila v šolo in spomin­jam se treh lip na robu dvorišča in starejšega para, ki je včasih posedel blizu vhodnih vrat.

Toda njihove zgodbe nisem poznala, šele nedavno mi jo je zaupala Andreja Tomec, hči Lojzeta Tomca, ki je poleg mnogih drugih dragocenih prizorov iz preteklosti Loške doline ohranil na sliki tudi ta drobec Pakižkove domačije.

“Ko sem bila še majhna, stara nekje med sedem in deset let, sem večkrat k Pakižkovim spremljala teto, ki je bila precej slabovidna, potem z odraslimi sedela tam in poslušala njihove pogovore. Pakižkovo mama je pogosto namignila na tri mogočne lipe pred hišo in potiho z bridkostjo v glasu rekla: ” To so naše ta mlade!” ali pa: “To so zdaj naše neveste!” Nisem vedela, kaj stara žena misli in kaj hoče povedati. Razumela sem šele veliko pozneje …

Pakižkovi so imeli tri sinove. Ivan oziroma Janez je bil rojen leta 1920, France leta 1921, Andrej pa leta 1924. Ko je pridivjala vojna, se ji tudi Pakižkovi sinovi niso mogli izogniti. Najprej je vzela najmlajšega Andreja, že leta 1942, nato je leta 1943 padel srednji in leta 1945 še najstarejši – vsi trije v partizanih. Tako sta starša ostala sama, brez sinov, brez nevest, brez vnukov … in do smrti žalovala – kaj bi človek sploh lahko drugega??”

Pakižkovi počivajo pri svetem Martinu v Podcerkvi in tam so zapisane tudi rojstne letnice in letnice smrti očeta in matere: Marija truden 1888 – 1960 in France Truden 1979 – 1962.

Bližnja soseda Pakižkovih, pesnica Marička Žnidaršič je v pretresljivem članku, objavljenem neznano kdaj in neznano kje, opisala njihovo tragedijo (povzemam):

Komaj sedemnajstletni Pakižkov Andrej je bil s skupino še desetih somišljenikov ob vdoru Italijanov v Loško dolino maja 1942 na poti v partizane. Skupina je zaradi izdaje prišla naravnost pred italijanske puške, enajst mladih fantov je umrlo in končalo v skupnem grobu.

Nekaj tednov za tem so Italijani odpeljali Pakižkovega sina Janeza oziroma Ivana in poleti še Franceta. France se je po devetih mesecih internacije vrnil, Janeza pa so obsodili na osem let strogega zapora in on se tudi po kapitulaciji Italije ni mogel vrniti. France je medtem že odšel v partizane, od koder se je materi redno oglašal s pismi, ki pa so nekega dne prenehala prihajati. Oktobra 1943 so Nemci pri Vipavi zajeli osem partizanov in jih brez zaslišanja postrelili. Med njimi je bil Pakižkov France.

Obupano mater je držalo pokonci le še upanje, da je nekje njen najstarejši sin še živ in res je neke noči spomladi 1944 potrkal na okno Janez, ki ji je potem pripovedoval o trpljenju v taboriščih in zaporih, o udarcih, ušeh in stenicah, a tudi o uporu in trdnosti Slovencev, ki jih je tam spoznal, še posebno o junaštvu Toneta Tomšiča, s katerim sta bila skupaj v ljubljanskem zaporu. Povedal je, kako se je potem na Rakeku izmuznil belim in bo zdaj ostal pri njej in jo varoval. Toda takoj ko si je nekoliko opomogel, je tudi on odšel k partizanom. Proti jeseni leta 1944 so ga na domu iskali domobranci in Nemci, zato je mati pisala sinu, kaj se je zgodilo in naj zato nikar ne prihaja domov, saj so kakor razbojnika ustrelili tudi učiteljico Prešernovo, ki so jo odgnali iz razreda izpred oči njenih učencev … Janezovo poslednje pismo materi pa je bilo polno upanja in načrtov za svobodno prihodnost, ki pa je ni dočakal. Padel je v enem od strahovitih bojev, ki so tik pred koncem vojne divjali po vsej Dolenjski (konec povzetka).

…Kako žalostna vojna zgodba – ko bi bila vsaj edina!! … Je Kajuh vedel zanjo, ko je pisal Pesem matere treh partizanov? Najbrž ne, čeprav je bil leta 1944 nekaj časa v Loški dolini, saj je sam padel, ko je bil Pakižkov najstarejši sin še živ…

PESEM MATERE TREH PARTIZANOV

Sini moji, moji fantje zlati,ki borite se v gorah,

naj ne bo vas zame strah,

zdrava sem in delam spet pri vas.

 

A v zaporu mi bilo je,

kot bi konji me steptali,

z mano so tako ravnali,

sini moji, moji fantje zlati,

da bi skoraj vam umrla mati.

 

Sini moji, moji fantje zlati,

krila bi vam morala ob rojstvu dati,

krila in roke, mogočne kot so hrasti,

ki nad vami zdaj šume…

 

Pa sem dala vam le eno srce,

a tega iz prs izrujte

in viharjem ga darujte!

Sini moji, sini moji zlati,

vas bom še gladila po laseh?

Če ne vrne se noben od treh,

sini moji, moji trije fantje zlati,

žalostna bo, a ponosna vaša mati.

V Loški dolini se je razmahnil šport in z njim smučanje – znamenje dobrih in mirnih časov: kriza je zaenkrat mimo, vojne še nihče ne sluti …
Je bil med tekmovalci ali gledalci tudi kdo od Pakižkovih? So tekme gledali kar z domačega praga? Fantje so bili leta 1934, ko je nastala ta slika, stari devet, trinajst in štirinajst let …
Vreme ni najboljše, toda tekma bo.
Tu se Pakižkov skedenj zelo dobro vidi, v ospredju pa je tudi mostič čez Brežiček. Kaže, da je čezenj speljana smučarska proga, saj je blizu njega smučar, ki ga gledalci pozorno opazujejo.

Viri:

  • Andreja Tomec, Star trg, november 2019, ustno
  •  Kopijo časopisnega članka je decembra 2019 posredovala Fani Truden, Stari trg

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 1934
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 16. 12. 2019 08:18

    Iz Kozarišč se je oglasil sorodnik družine o kateri govori prispevek in povedal, da so jih tam imenovali izključno PAKIŽOVI in ne Pakižkovi, kot sem zapisala jaz. V pojasnilo lahko povem le, da sem hišno ime Pri Pakižkovih dobila v Starem trgu od tamkajšnje informatorke in da se tudi sama spomnim poimenovanja Pakižkovi za razliko od Pakiževih, ki so tudi živeli v Starem trgu.
    Opravičujem se tudi za pomoto pri zapisu letnic rojstva in smrti Franca Trudna, ki je bil seveda rojen 1879 in ne 1979.

    Všeč mi je

  2. 19. 12. 2019 07:25

    Ker mi je veliko do tega, da je kolikor mogoče prav, kar zapišem, sem povprašala še nekaj Starotržanov glede imena domačije, o kateri pišem v prispevku in izvedela, da so zanje uporabljali obe varianti domačijskega imena. Spodnji Stari trg na levi strani Brežička, kamor so spadali tudi Pakiževi, so jih imenovali tako, Srednji in Zgornji Stari trga pa Pakiževi ali pa pogosteje Pakižkovi.
    Domačija je bila precej velika, imeli so tudi par konj, gospodar pa je bil resen in zelo spoštovan mož. Ko sta z ženo umrla, so bile ob krsti tudi fotografije njunih sinov.
    Žal mi je da je prišlo do teh zapletov glede imena domačije, moj namen je bil le ohraniti spomin na žalostne čase in strašno trpljenje te in mnogih drugih družin.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: