Skip to content

1935 Loški Potok – Pismo iz tujine

15. 10. 2015

Loski-Potok_003Fotograf Vekoslav Kramarič, čigar posnetke hranijo v SEM, se je tokrat postavil k eni od cerkva na Hribu in posnel Loški Potok proti vzhodu. Nastala je sijajna slika tega lepega kotička Slovenije, ki je tujino vedno zalagal s pridnimi in potrpežljivimi delavci.

Povsod so šli, kjer je bilo mogoče zaslužiti. Kmalu po tistem, ko je v Ložu leta 1954 začela obratovati Kovinoplastika, so prišli tudi Potočani: stanovali so v starih hišah, kjer je pihalo pod vrati in se kadilo iz razpokanih peči, spali po majcenih cimrčkih in kamrah, stisnjeni na majavih posteljah – samo da ni bilo treba na Hrvaško, v Ameriko, Kanado, Francijo … Nekateri so se vozili s kolesi, pozneje z mopedi, drugi so se kmalu poročili po dolini in čez čas začeli graditi svoje hiške, nekateri pa so se vseeno v šestedetih letih pridružili množicam, ki so za boljšim kruhom drle na delo v Nemčijo …

Včasih mi teta Anica iz Kanade, ki se je izselila leta 1957, napiše pismo, ker ve, kako so mi pomembne njene zgodbe in izkušnje, ki so jo prekalile. Danes mi je po telefonu povedala, da je še vedno v stiku s tisto gospo Račičevo, ki jo je spoznala leta 1957 na ladji, ki jih je iz Bremenhavna odpeljala v kanadski Quebec. Skupaj se spominjata časov, ko sta prišli v novo okolje in se vsaka s svojim otrokom sprehajali po parku. Nista si mogli privoščiti, da bi šli kam drugam, da bi se zabavali – pa saj tega niti nista kdo ve kako potrebovali, znali sta biti zadovoljni z vsem, kar sta imeli, znali sta se smejati in jemati življenje z lepše strani, tudi kadar je bilo težko. In tega sploh ni bilo malo. Ko se je na primer Aničin mož poškodoval in devet mesecev ni mogel delati – kako je Anica garala, da so preživeli!

V enem od pisem mi piše:

Koliko sem prejokala v tujini!

Najprej smo rekli: “Pet let ostanemo, potem se vrnemo nazaj!” Potem so prišli otroci, šola, prijatelji – in tako so minila leta … 22. julija letos je bilo oseminpetdeset let … Še vedno pogrešam prelepo Slovenijo. Zelo sem pogrešala mamo, očeta, sestre in ves Loški Potok. Bila sem mlada, sama v tujem svetu, razen moža nisem poznala nikogar. Prišla sva brez vsega, imela sva samo tisto, v kar sva bila oblečena. Pobirala sem stare stvari – kar mi je kdo dal. Bila so težka leta. Hvala bogu, vse je mimo … Mož mi je umrl pred dvema letoma. Bilo je hudo. Jaz sem zdaj še kar … Živim sama v majhni hiši, ki sva si jo prigarala. Imam tri otroke – Drago je star 57 let, Ani 54 in Wendy 52 – in dva vnuka: Daniel ima 20 let in Marcel 17 let. So pridni, delajo in tudi skrbijo zame. Smo skromna in lepa družina.

To sem napisala zato, ker nekateri od naših v Sloveniji rečejo: “Njim je lahko, ko so v Kanadi! Lahko se prihajajo samo sprehajat po Sloveniji!”A nikoli me ni nihče vprašal, kako živim. Vsi so mislili, da nam tukaj denar kar leti z drevesa … Samo Mima, moja najstarejša sestra, je jokala vsakič, ko je mesila kruh. Pa so jo vprašali, zakaj joka in je rekla: “Zato, ker mi bomo imeli kruh, Anica je pa mogoče lačna!”

Še to:

Kakšne sem imela zavese v kuhinji: mama so mi naredili na roke spodnje krilo iz kotenine s čipko ob robu. Po skromni naselitvi v Kanadi sem ga prerezala, dala na elastiko in napela na okno. Dve leti sem imela za zaveso to polovično kombinežo na oknu …! V župnišču je bil duhovnik, ki smo mu rekli brat Ciril. On mi je prinesel stvari, take stare, ki so jih ljudje metali stran, na primer po dvoje vilice, žlice, dva krožnika, skledo in en lonec – toliko da sem lahko kuhala.

Danes sem ponosna , da sem ostala trdna in preživela vse to …

Lahko bi še in še pisala, ker mi kar vre, pa naj bo dovolj. Tudi grdo pišem, ker se mi trese roka in jokam.

To je moja resnična življenjska zgodba.

Prav lep pozdrav od Anice

Tudi jaz sem jokala, ko sem prvič brala to pismo in stisne me v grlu ob vsakem ponovnem branju. Kako me ne bi, ko je pa v njem toliko bridkih spominov. A zdaj je mimo, zdaj je teti Anici dobro in zadovoljna je, kot je znala biti zadovoljna celo takrat, ko je šlo vse narobe.

Biti moraš prav posebne sorte človek, da te takšno življenje ne zlomi. In teta Anica je taka – prava Potočanka, “Patuošca”: trdoživa, skromna, garaška, iznajdljiva, vedra in odprtega srca. In koliko takih Anic je odšlo iz Slovenije po svetu!

Loski-Potok_003-001Sredi izreza je hiša, kjer izvedba frčade spominja na Benčinovo v Starem trgu – je tudi to gostilna? In priimek Benčina v Starem trgu – skoraj gotovo je prišel iz Loškega Potoka, tako kot Mohar, Knaus, Košmrlj, Debeljak – zelo značilni so za ta predel, prav tako Šega, Samsa, Košir, Kordiš, Lavrič in osebna imena Korl, Rudolf in Luojz.
Loski-Potok_003-002Le malo streh je slamnatih, med njimi razkošen star skedenj z gankom in kozolcem ob strani. Svetloba je čudovita in hiške so kot iz sladkorja, vse je videti snažno in čedno, pred hišami pa se tu in tam vidijo tudi prebivalci.
Loski-Potok_003-003Na stavbah razberemo napise “Osnovna šola Loški Potok” in “Gasilski dom”, po njivah pa je že videti kot bi bil v vrstah počez vsajen krompir, a listja na drevju še ni videti. V sadovnjaku na pobočju je moška postava v beli srajci, pred stavbo poleg šole še dva, na cesti otroci in voz, naložen z deskami ali trami, ki čaka na vprego …

Kraj: Loški Potok
Datum: okoli 1935
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Etnografski muzej Slovenije
Skenirano: neznano (Etnografski muzej Slovenije)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
One Comment leave one →
  1. Anajedrt permalink
    18. 10. 2015 19:41

    Vsakič znova občudujem te lepe hiše v Loškem potoku, nikjer ni videti kakšnega razbitega okna ali kakšne ruševine. Vsekakor so imeli prebivalci smisel za urejanje prostora.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: