Skip to content

1958 Retje – Lehčuóva družina

20. 09. 2014

140910079pKakorkoli obračam, sem bila vedno nekako povezana s Potočani in Loškim Potokom. Posebno poljanska veja mojega sorodstva po mami je bila veliko v stiku z njimi pri delu, v gostilni, vasovanjih in porokah. Tudi na Hrvaško so kdaj najbrž šli skupaj.

Kmalu potem, ko je po letu 1954 zaživela Kovinoplastika, so se v Loško dolino med prvimi začeli priseljevati tudi Potočani, se tu poročali, si zgradili hiše in nekatere sem v času skupnega službovanja tudi precej dobro spoznala. Imela sem veliko priložnosti preveriti ali držijo zbadljivke o njihovi naturi, navadah in govorici, ki sem jih poslušala kot otrok. Govorica je klena, bolj na dolenjsko vižo, za druge Slovence smo pa itak mi in Potočani samo Ribničani. Tudi natura je čvrsta, delovna, da ne rečem garaška. Izpričano tudi v ljudskem izročilu …A zares so mi Potočani vzbudili zanimanje, ko sem začela zapisovati pripovedno dediščino južne Notranjske. Pri tem delu mi je bilo v veliko pomoč novo sorodstveno razmerje, saj sem lažje našla pot do pripovedovalcev. Tako je naneslo, da sem končno malo bolje spoznala sosednji Loški Potok. Prvič sem bila tam, ko sem bila sicer res že velika duonda, a je bilo le mimogrede in potem zelo dolgo nič.Sem pa medtem prebrala Zofke Kvedrove Hrvatarje in se skoraj utopila v solzah ob njih, pa tudi nekaj Debeljakovega in tudi Rudolfa Moharja Pravljico o nastanku Loškega Potoka sem prebrala v knjigi Plenkača pesmi poje. In še kaj … Ja, Debeljakov prevod Balzacovih Okroglih povesti. (Ti-ti, Anton Debeljak! Menda se je častitljivi učeni mož zabaval z zbiranjem žgečkljivih in »nespodobnih« izrazov. Rodil pa se je tudi on tako, da so ga potegnili iz kadi kot večino Potočanov tistih časov, za razliko od nas, ki so nas ulovili v Grintovcu ali od Poličanov, ki so prihajali iz Veselove jame …)

No, hotela sem pisati o Lehčuóvih na fotografiji, nastali najverjetneje   leta 1956, vsekakor takrat, ko sta bila Rudi in Jože pri birmi. Za zdaj neznani fotograf jih je posnel v Retjah na domačem vrtu pri lipi, ki je ni več. Vrt omejuje deloma nekdaj tako značilen plot iz müžlarju, naprej pa zidek Šuštarjevega gnojišča.

140910079p-001Prvi na levi je slikarsko  nadarjeni birmanec Rudi, ki mi je posodil fotografijo. V naročju čudovito lepe in nasmejane mame Marije, ki je bila doma od Smrekarjevih, je Milko, uradno Bogomil; sledi Vinko, ki je že dolgo v Kanadi, nato oče Rudolf in drugi birmanec Jože. Brata Andreja so dobili šele pozneje.Birmanca imata novi obleki, ki ju je sešil retjanski žnidar Štupica. Pogosto je naročal stranke na pruovo in kleče od spodaj navzgor skrbno izmeril in zacahnal hlače ter všil dovolj velik rob, da so hlače naslednje leto lahko razpustili in so bile fantom spet prav. Profesionalec.

140910079p-002Ko je pred leti Vinko po dolgem času gledal to sliko, je komentiral: »Poglej, kako se oče smeje! – Pa veš zakaj?? Tam zadaj mu eden štüco krüha kaže!!« Pripomba veliko pove o težkem življenju Potočanov in tudi Lehčuove družine.

Ne vem zagotovo ali je tudi oče Rudolf (nekdaj zelo pogosto moško ime v Loškem Potoku, podobno kot Lojz, Ivan in Korl) hodil v hrvaške gozdove, kakor mnogi možje iz Loškega Potoka, Loške doline in Babnega Polja. Vem pa – povedali so mi –  da je Marijin oče Smrekarjev znal tkati in je vse do leta 1955 ali še čez tkal lanene oprte, ki so jih uporabljali za prenašanje različnih tovorov ali pa so z njimi opremili nahrbtnike, koše in podobno. Danes bi temu izdelku lepo po slovensko najbrž rekli »gurtne«.

Mama Marija je bila zelo huda za gobe: veliko jih je poznala in vedela za njihova rastišča, tako da jih je mimogrede nabrala. Del tega znanja in strasti je prenesla na otroke.

Sinovi so, ko so odrasli, odšli po svetu – v Kanado, Nemčijo … ne vem vse kam in za kako dolgo. A najbrž je veliko bridke resnice v besedah, ki jih je bilo večkrat slišati ob razcvetu vasi v Loškem Potoku: »Vse to je narejeno z nemškimi markami!« Seveda te marke niso bile darilo ali vojna reparacija.

 Slovarček:
  • duonda: deklica, odraščajoče dekle
  • müžlar: krajnik, vzdolžen ostanek pri rezanju desk iz hloda
  • žnidar: krojač
  • pruova: pomerjanje
  •  zacahnati: označiti
  • razpustiti (obleko): podaljšati, odparati rob ali všitke
  • štüca krüha: štruca kruha
  • biti hud za kaj: biti poznavalec, sposoben, uspešen v čem

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt
Kraj: Retje
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 10. 9. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: