1957 Bremenhaven – Na poti v Kanado

Vsakih nekaj let pride teta Anica iz Loškega Potoka – no, zdaj je teta iz Toronta – na obisk v Slovenijo.

Vedno znova jo prosim, naj mi pove, kako je postala izseljenka, ki že sedeminpetdeset let živi v Kanadi. Takole je bilo:

Čedna mlada Potočanka Anica je delala v ljubljanskem Daj-damu, tam, v podhodu Nebotičnika, dokler se s fantom nista dogovorila, da bosta za boljšim kruhom ušla iz države, ki takrat svojim prebivalcem ni dovolila izseljevanja. Najprej je šel februarja 1957 ilegalno čez mejo fant, njegova Anica pa nekaj tednov za njim. Ko je prvič poskusila, so jo miličniki ujeli in zaprli v Mariboru. Dva dni pred sojenjem, ki je obetalo še več zapora, je ušla še enkrat … Če pa bi takrat vedela, da jo bodo vzeli nazaj v službo v Daj-damu, ne bi več bežala … A zdaj je imela v knjižici štampiljko, ki jo je označevala kot prebežnico, kar je bil tedaj kriminal in nihče je s tako oznako ne bi hotel vzeti v službo, morda je niti ne bi smel …

Pri drugem poskusu pobega iz Jugoslavije sta s sojetnico šli v Prekmurje, kjer je bila prijateljica doma in njen brat je Anici pokazal, kod mora prečkati potoček in mejo za njim, da bo prišla v Avstrijo. Spremil jo je do meje in rekel: »Če boš šla tukaj še 100 m naravnost, boš že v Avstriji, če boš šla sem in tja, pa boš prišla nazaj v Prekmurje!« In Anica je šla.

Nekje je ura v zvoniku bila polnoči, bila je trdna tema, ona pa je hodila čisto sama po neznanem gozdu … srhljivo. Prišla je do neke hiše, kjer je vanjo zalajal velik pes in si zato prav blizu ni upala. Nadaljevala je pot in prišla do naslednje hiše, ki je imela nemški napis – po tem je vedela, da je uspela priti čez mejo v Avstrijo. Potrkala je in prosila za pomoč. V tisti hiši je živela stara gospa, ki ni razumela čisto nič slovensko, a ko je videla Anico, vso mokro do kolen in čez, jo je posadila na stol, jo obrisala in osušila, potem dala spat v mentrgo. Tam je Anica prebila svojo prvo noč na tujem. Stara gospa je takoj povedala sinu, da je pri njej neko slovensko dekle in prišel je nekdo, ki je znal slovensko. Pogovarjala sta se kar skozi okno. Zjutraj je tisti človek prišel ponjo in jo peljal na žandarmerijo. Tam so jo zasliševali, in hoteli vedeti, zakaj je šla čez mejo. Po pravici je povedala, da gre za fantom. »Ali ni nobenega drugega fanta tam pri vas?« so se žandarji šalili z lepim dekletom. Tri dni so jo imeli zaprto. Eden od policajev ji je kdaj pa kdaj skrivaj potisnil v roke pomarančo ali kak priboljšek. Potem so Anico odpeljali v logor, kjer so bili zbrani številni prebežniki. Takoj ko je mogla, je sporočila fantu v Linz, kje se nahaja, da bi prišel ponjo, a še preden je dobil pismo, so jo že dali delat h kmetom. Ko je fant prišel po Anico, jo je moral iskati od kmetije do kmetije, saj ni vedel, kje natančno je. Anica pa se je med čakanjem že odločila in tudi dogovorila z drugo begunko, Štajerko Štefko, da se bosta vrnili v Šentilj in potem domov. Dogovorjeni sta bili, da pobegneta v nedeljo, toda – usoda ! – v soboto je Anico našel njen fant in Štefka jo je v nedeljo zaman čakala na dogovorjenem mestu.

Anico in njenega fanta so potem poslali v Asten in tam sta se v lagerju 22. aprila 1957 poročila. To je bil namreč pogoj, da sta lahko skupaj potovala naprej. Iz Bremenhavna sta s švedsko ladjo Skaubryn odplula proti Kanadi. Vožnja je trajala dvanajst dni, a ni šlo vse gladko: ladja se je med vožnjo pokvarila in stali so eno noč in en dan. Anice tega ni bilo strah, edina skrb od tedaj, ki se je zdaj spominja, je bila: »Kaj, če v Kanadi ne bo krompirja!« To je bila do tedaj za Anico osnovna hrana …

Med vožnjo sta Anica in njen mož na ladji spoznala štajersko družino iz Brežic in skupaj so dopotovali v Quebec, nato pa z vlakom v Toronto. Kam pa zdaj? Nikogar niso poznali, nič niso razumeli in tako so najprej kar na kovčkih obsedeli na torontski železniški postaji. Gospa iz Brežic je znala nemško, zato je začela ogovarjati mimoidoče in poskušati, če jo bo kdo razumel. Ob petih popoldne še vedno niso vedeli, kje bodo spali. Takrat pa je sreča prinesla mimo nekega Hrvata, ki je poklical svoje ljudi v cerkvi in neki duhovnik mu je naročil, naj jim pokliče taksi in dal naslov, kamor naj potnike pripelje. Anico in njenega moža so vzeli pod streho neki Italijani, družine iz Brežic pa ne, ker so imeli otroka, majhno deklico …

Anica je bila tedaj noseča štiri mesece, a je takoj po prihodu začela iskati delo, kakor tudi mož in vsi drugi. Čez en teden je že imela službo – izdelovali so umetne cvetlice iz posebnega papirja. Mož je dobil delo le malo pozneje.

Ni bilo lahko – jezika niso znali, nikogar niso poznali in Anica je delala čisto vse, kar je bilo mogoče, da so se prebijali.

Prvega otroka je šla rodit v katoliško bolnico in ko so jo tam sestre spraševale vse mogoče, jih ni razumela popolnoma nič. Večinoma je samo odkimavala, nekoč pa je na vprašanje, ki ga spet ni razumela, odgovorila z »da«. Šele potem, ko je prišel duhovnik in jo obhajal, je doumela, da so jo spraševale, ali želi obhajilo … Takrat je rodila fantka, ki je zdaj star sedeminpetdeset let, čez štiri leta punčko in potem še eno … Naučila se je jezika, spoznala druge slovenske izseljence, se povezala z njimi in pognala korenine v Kanadi.

Ko so bili otroci majhni, je bilo precej hudo. Z možem sta izmenično skrbela za otroke, zato je Anica veliko delala ponoči. Na začetku je bila negovalka, ki je svoje šolarje odpravila k pouku, tekla v službo in bila spet doma, ko so se otroci vrnili. Dolgo je tudi stregla v restavraciji slovenskih lastnikov, ki se ji je reklo Polka Restaurant, potem je delala pri družini slavnega hokejskega profesionalca Tima Hortona, ki je imel verigo restavracij. Še danes ima stike z njegovo najmlajšo hčerko, s katero sta se povezali, ko je imela devet let in je njen oče tragično umrl.

Zelo je povezana s slovensko skupnostjo v Kanadi, kjer se družijo in podpirajo med seboj, a rada se spominja tudi Slovenije, čeprav tu ne bi več mogla živeti – sedeminpetdeset let odsotnosti je le sedeminpetdeset let … Ko se odpravlja v Slovenijo, pravi da gre pogledat domov, a ko se vrača v Kanado, gre tudi domov – dve domovini ima in če kdo kritizira Slovenijo ji ni prav, enako kot ne mara, da kdo kaj reče čez Kanado. Obe državi sta njeni domovini in obe ima rada …

Ladja, s katero sta daljnega leta 1957 teta Anica in njen mož Drago pripotovala v Quebec.

Dneva, ko si se odpravil za zmeraj na tuje, najbrž nikoli ne pozabiš. Teta Anica natančno pomni, da so se vkrcali na ladjo 12. julija 1957 in pristali v Quebecu 22. julija istega leta. Dolga je bila pot čez veliko lužo …