Skip to content

1973 Zadnji kraj – Reševanje v Kotlu (1)

9. 12. 2015

120513123

Ta fotografija je nastala tam leta 1973. Fant, ki je levo na fotografiji, je bil še mlad, prisotni so tudi moški, ki so sedaj že možakarji kot: Tavželj in Hiti. V ozadju je vidna ekipa, ki rešuje v jami z imenom Skleda.

Štefan Bogovčič je bil fotograf Brestovega obzornika. Kadar je je jezero usihalo, je bil vedno prisoten s svojim fotoaparatom. Fotografiral je reševanje, potem pa so bile te fotografije objavljene v glasilu.

Tone Lovko je takrat bil dopisnik in kakih 6 let tudi v uredniškem odboru. Vsak mesec je pripravil dva prispevka. Tudi zato je o reševanju, kot vodja reševanja v Zadnjem kraju, vsakič obvestil tudi njega, da je napravil kakšno sliko, da so bi njegovi prispevki popestreni še s fotografjijo.

120513123-002 Na fotografiji je Matjaž Intihar, Cikotov iz Martinjaka. Takrat je bil še mladinec. Sklonjen je France Tavželj – Krstinček. Podmetalko drži Ivan Hiti.

120513123-001Na trdni skali, z blatnimi gumijastimi škornji, stoji Tone Lovko, naš pripovedovalec. Takrat je bil vodja reševanja v Zadnjem kraju in tudi član Izvršnega odbora Ribiške družine Cerknica.

Pripoveduje: Tone Lovko, Cerknica. 16. 11. 2015.

Kraj: Cerkniško jezero, Zadnji kraj, jama Kotel
Datum: 1973
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 13. 5. 2012
Oblika: negativ 6×6

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. 9. 12. 2015 08:39

    Dragocen prispevek tudi ali predvsem zaradi zvočnih posnetkov! Narečni govori se tako hitro spreminjajo, da ne rečem izginjajo…

  2. 9. 12. 2015 10:01

    Se strinjam z Mileno Ožbolt, dragocen zvočni posnetek.

  3. Breda Sikkens permalink
    9. 12. 2015 16:22

    Kaj pa vidva, Milena in Mario, prispevata s svojo govorico k ohranjevanju narecja?

    Kot otroka j tudi mene firbec matral, kaj se dogaja na Jezeru, kadar usiha. No, vcasih se me je kdo usmilil in mi vrgel kaksno scuko na suho… zbirala sem jih v grmovju in potem sem jih nanizala na vrbovo vejo in s kolesom sla domov. Doma niso bili nic veseli mojega ulova. Ribe je bilo treba ocistiti in potem se pripraviti. Ker to ni hotel narediti nihce, mi ni preostalo drugega kot da jih ocistim sama. Tudi pojesti sem jih morala sama, saj so vsi tarnali, da imajo okus po jezerskem blatu.
    Ker sem se izkazala kot dobra cistilka rib, sem morala odtlej cistiti tudi doma zaklane kure…
    Moj glavni donator rib je bil Vinko Toni.

  4. 11. 12. 2015 09:28

    No, jaz sem pred leti napisala knjigo Andrejeva stopinja skoraj v celoti v narečju in v njej zbrala nekaj pripovedne dediščine domačega kraja… Danes pa vas vabim v Knjižnico Cerknica na večer starih slik in pripovedi, kjer bo med drugim slišati tudi pripovedovanje v narečju.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: