1955 Trst – Z mamo prvič v Trstu
Moja najstarejša slika, ki sem jo v albumu od doma iz Rodika prinesla na Bloke, sega v pomlad 1955. Jeseni, leto pred tem se je končala t. im. tržaška kriza. Svobodno tržaško ozemlje je bilo ukinjeno, postavljena je bila meja med Italijo in Jugoslavijo. Naša družina je imela po očetovi strani v Trstu kar nekaj sorodstva in z mamo sva se odpravili na moj prvi obisk k njim.
Rodik je vas na robu Brkinov, oddaljen 4 km od slovensko-italijanske meje in 15 km od središča Trsta. V rajnki Avstriji je spadal v kronsko deželo Avstrijsko primorje, po 1. svetovni vojni v Julijsko krajino Kraljevine Italije in po drugi svetovni vojni v Okraj Koper LRS oz. Jugoslavijo.Bil je velikonočni čas. Z mamo Olgo sva se odpravili na pot z vlakom najprej od Rodika do Kozine in nato z vlakom iz Kozine do Trsta po progi v dolini Glinščice, ki se je imenovala tudi proga vseh svetih. Postaje na tej progi so bile: Hrpelje-Kozina, Sv. Elija, Sv. Anton, Sv. Ivan, Sv. Ana in Sv. Andrej. Ta proga je bila zgrajena leta 1887, kot odcep deset let prej zgrajene proge Divača-Pula.
V Trst sva z mamo nesli nekaj jajc, kokoš in najbrž kakšno skrito slivovko. Očetov stric po njegovi materi, ki sva ga obiskali, je stanoval na Via delle Settefontane in imel poitalijančeno ime Giuseppe Balbi (Jožef Babič). Srečanje po dolgem času je trajalo nekaj dni. Mama ga je poleg drugega izkoristila tudi za najino prvo slikanje. Postavili so naju pred neko trgovino z znanim reklamnim napisom STOCK Liquori 1884 in na drugi strani vrat z reklamo za Coca Colo, da se je vedelo, da sva se slikali v Trstu. Pri nas v Rodiku so takrat po hišah in cerkvenem zidu še kraljevali napisi: “Napred Dalmatinci, osvetite Istru!”, “Tujega nočemo, svojega ne damo!”, “Tukaj je Jugoslavija!”, ki so spominjali na čas osvobajanja Istre in Trsta ter na čas ravno končane tržaške krize.
Za slikanje so me sorodniki obleki v oblekico, plašček, obuli dokolenke in čevlje. Na kratko postrižene lase mi je mama že doma pripela belo mašno. Tako odpravljena sem bila videti bolj po tržaško. Tržaški otroci so se za Veliko noč prvič obuli v dokolenke, kar je kazalo na prihod pomladi. Takrat 43-letna mama je bila v resnem temnem plašču, s torbico in šalom okrog vratu.
Tudi domov sva se odpeljali z vlakom. Danes proge Kozina – Trst ni več. Leta 1958 so jo ukinili in leta 1966 pobrali tračnice. Po trasi te proge je speljana lepa sprehajalno- kolesarska steza. Lani sem, po 60. letih od moje prve vožnje z vlakom, to traso prehodila peš.
Prispevek je napisala: Irena Mazij roj. Počkaj.
Slovarček:
- osvetite: maščujte
Viri:
- Vitomir Počkaj, Rodik
Kraj: Trst
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Irena Mazij
Skenirano: 14. 12. 2015
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Draga Irena, hvala za lepi prispevek, ob katerem se mi je usulo nekaj spominov o tem,kako smo tržaško krizo doživljali v Podcerkvi:
Oče je bil mobiliziran med prvimi in je ostal pod orožjem v Ajdovščini več mesecev, mislim, da tri. Ko se je vrnil, ga nisem več poznala in ni mi šlo v glavo, zakaj ta nasmejani človek v zelenih hlačah hodi sem in tja po naši kuhinji. Še bolj me je začudilo, ko je na sredo postavil “štokrle”, mama mu je v “lavor” nalila vode iz kotlička in začel se je z užitkom umivati, da je bil ves penast. Pri tem mi je dal poduhati smrdljivo vojaško “žajfo” ob kateri je bilo mamino terpentinovo pralno milo Zlatorog rajska dišava. Dokončno se mi je prikupil, ko je od nekod potegnil valjast zavitek z desetimi okroglimi piškoti albert, kakršnih še nisem videla, povrhu pa še slikanico, iz katere mi je bral: “Mižek Figa gre po svetu…” In še: “Nič ne vprašaj kam in kod, nekam pelje vsaka pot…” Mižek Figa pa je na eni sliki vozil ladjo, drugje spet vlak ali neskončno lep avtobus, pred katerim se je modra “pošta”, ki je dvakrat na dan peljala skozi vas, lahko skrila…
O minuli vojaški izkušnji ni veliko govoril. Če ga je kdo vprašal, je rekel samo: “Saj veš…” Nekaj pa je neke nedelje le povedal sosedu. “Strašno je bilo napeto… Če bi samo ena puška po nesreči počila, pa bi se spet udarili…” “Bognasvaruj!” je prestrašeno prišlo od štedilnika, kjer je soseda prestavljala lonce in vlekla na ušea kot jaz. Je vedel za izkušnjo pri Solferinu v stoletju pred tem, ko je nesrečen pok sprožil grozovit pokol, v katerem je bil udeležen tudi ded Franca Ovsca iz Knežje Njive in je po končani bitki Heny Dunant tam ustanovil Rdeči Križ?…
Po tisem so očeta kmalu spet vpoklicali na orožne vaje in z mamo sva ga šli obiskat v Postojno…. a to je že druga zgodba.
Ko je bil oče že desetletja mrtev, mi je pokojni Anton Baraga, čevljar iz Kozarišč, pripovedoval, da sta bila takrat skupaj, ko je šlo za Trst. Bili so na položajih in ko so jim pripeljali mineštro, sta ugotovila, da v menažkah nimata žlic. Kaj zdaj? Šla sta v najbližjo hišo prosit, če jima posodijo vsaj eno žlico in brez pomišljanja so jima jo dali, rekoč naj jo kar obdržita, oni da bodo že lahko brez nje. Vrli Primorci niso pomišljali, ko je šlo za pomoč vojakoma v službi domovine. Ali pa so samo pomislili na to, da v puškah nimata manevrskega streliva, ampak pravo..
Milena, dobro si to napisala. Ampak sedaj čakamo še na drugo zgodbo, ki si jo najavila.