1953 Podcerkev – Po tržaški krizi

Vemo torej, kdo so fantje na sliki, kje so se slikali in kdaj. Nastanek slike sovpada s časom, ki ga v svojem prispevku opisuje Irena Mazij in ko je v njem omenila tržaško krizo, so se tudi meni vsuli spomini:

Takrat smo živeli v Podcerkvi. Oče je bil mobiliziran med prvimi in je ostal pod orožjem v Ajdovščini več mesecev, mislim da tri. Ko se je vrnil, ga nisem več poznala in ni mi šlo v glavo, zakaj ta nasmejani človek v zelenih hlačah hodi sem in tja po naši kuhinji. Še bolj me je začudilo, ko je na sredo postavil štokrle, mama mu je v lavor nalila vode iz kotlička in začel se je z užitkom umivati, da je bil ves penast. Pri tem mi je dal poduhati smrdljivo vojaško žajfo ob kateri je bilo mamino terpentinovo pralno milo Zlatorog rajska dišava. Dokončno se mi je prikupil, ko je od nekod potegnil valjast zavitek z desetimi okroglimi piškoti Albert, kakršnih še nisem videla, povrhu pa še slikanico, iz katere mi je bral: “Mižek Figa gre po svetu …” In še: “Nič ne vprašaj kam in kod, nekam pelje vsaka pot …” Mižek Figa pa je na eni sliki vozil ladjo, na drugi vlak, na tretji neskončno lep avtobus, pred katerim se je modra pošta, ki je dvakrat na dan peljala skozi vas, lahko skrila … Slikanica je bila velika in živih barv, skratka nepojmljivo lepa, kakršno lahko kupiš samo v Ajdovščini po tržaški krizi.

O minuli vojaški izkušnji oče ni veliko govoril. Če ga je kdo vprašal o tem, je rekel samo: “Saj veš …” Nekaj pa je neke nedelje le povedal sosedu: “Strašno je bilo napeto … Če bi samo ena puška po nesreči počila, pa bi se spet udarili …” “Bognasvaruj!” je prestrašeno prišlo od štedilnika, kjer je soseda prestavljala lonce in vlekla na ušesa kot jaz. Je moj oče vedel za izkušnjo pri Solferinu v stoletju pred tem, ko je nesrečen pok iz puške sprožil grozovit pokol? Po tisti bitki, kjer je bil udeležen tudi ded Franca Ovsca, Polovnikovega s Knežje Njive, je Henry Dunant ustanovil Rdeči križ …

Po tistem so očeta kmalu spet vpoklicali na orožne vaje in z mamo sva ga šli obiskat v Postojno … in potem še večkrat … a to je že druga zgodba. Še leta potem je vedno, ko se je pripravljal na kakšno veliko delo, skrbel: “Samo da me ne bi ravno takrat spet poklicali na orožne vaje … “Ko je bil oče že desetletja mrtev, mi je pokojni Anton Baraga, čevljar iz Kozarišč, pripovedoval, da sta bila takrat skupaj, ko je šlo za Trst. Bili so na položajih in ko so jim pripeljali mineštro, sta ugotovila, da v menažkah nimata žlic. Kaj pa zdaj? Šla sta v najbližjo hišo prosit, če jima posodijo vsaj eno žlico in brez pomišljanja so jima jo dali, rekoč naj jo kar obdržita, oni da bodo že lahko brez nje. Vrli Primorci niso pomišljali, ko je šlo za pomoč vojakoma v službi domovine. Ali pa so morda vseeno tiho pomislili tudi na to, da v puškah nimata manevrskega streliva, ampak pravo? Tržaško krizo so ljudje še dolgo s tesnobo omenjali in mnogi jo še vedno dobro pomnijo kot hud in tesnoben čas, poln strahu pred novo morijo, od kakršne si do tedaj še sploh niso opomogli.