Skip to content

1966 Begunje – Stari pevci z Menišije

8. 05. 2016

160309564Kdo so možakarji na sliki in kje so fotografirani, verjetno mladi rod Meniševcev ne bi vedel. Pevce sem prepoznala, kraja fotografije pa ne. Ko sem sliko pokazala Ivanu Intiharju – Zimcu iz Begunj, je izstrelil kot iz topa: “Fotografirani so pred hišo gospe Snegulke De Toni, na Zavrtih v Begunjah pri Cerknici. Še sedaj se spomnim, kako natančno smo na Žagi obrezovali smrekove hlode za to brunarico”.

Na fotografiji so:

  • Anton Kranjec – Krajnč Tone s Kožljeka, živel je z družino v Cerknici,
  • Janez Zalar – Ta Gorejni Popkov ata iz Bezuljaka,
  • Jakob Turšič – Kotovčkov oče iz Bezuljaka,
  • Jože Petrič – Bebrov Pepe iz Selščka, ki je živel z družino v Cerknici,
  • Janez Kranjec – Mihovčkov Janez iz Topola, nečak obeh Kranjcev, organist, zborovodja, skladatelj,
  • Ludvik Kranjec – Krajnč Ludve ali Krajnč ata, gospodar pri Krajnčih na Kožljeku.

Vsi so že pokojni, nisem mogla dobiti nobenih zanimivih podatkov. Ker sem vedela, da so bili vsi dobri pevci, se mi je zdelo, da bi bilo lepo, če bi poleg slike objavili posnetek petja. Predvidevala sem, da bi ga mogoče imeli na Glasbeno narodopisnem inštitutu.

160309564z Na zadnji strani fotografije, ki je last družine Kranjec iz Topola, piše: “V spomin in zahvalo za sodelovanje, 7. oktobra 1966” in poleg je žig “Glasbeno narodopisni inštitut Ljubljana”.
Okrepljena s temi podatki sem poklicala na Glasbeno narodopisni inštitut pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Prijazno so me povabili na razgovor.

Tudi tokrat je bil v veliko pomoč zapis na zadnji strani fotografije. Gospa Anja Serec Hodžar je poiskala kopije zapisov terenskega dnevnika. Tam je zabeleženo:
– v katerih krajih so bili, 
– kateri sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so bili na terenu (med drugimi Valens Vodušek, Zmaga Kumer),
– kje so snemali,
– s kom so se pogovarjali, kdo je kaj zapel ali povedal.
Ob tem so zapisani tudi zanimivi izrazi, jezikovne posebnosti z Menišije. Snemali so v Begunjah pri gospe Snegulki De Toni – Moljk, v Dobcu pri Krajnčih – tja so šli peš, in na Kožljeku.

Ko sem izbrala pesem, ki bi jo rada za posnetek pri Starih slikah, so mi omogočili poslušanje. Bilo je zelo zanimivo in dve urici sta minili kar prehitro, da bi lahko prepisala več zanimivosti. V dnevniku je zapisano, da so zapeli pesem Stoji, stoji hribček strman, na posnetku pa je naslov Stoji, stoji ena lepa rovan. Po besedilu pesmi sklepam, da je bila posvečena Mariji s Planinske gore. Na Planinski gori je na ravnici pod vrhom postavljena cerkev, ki je posvečena Mariji – pribežališču grešnikov – Mariji usmiljeni, kot poje pesem, ki pod svoj plašč sprejme vsakogar, ki se k njej zateče. To je edina notranjska božja pot.

Sledi zvočni posnetek, ki smo ga dobili na Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Slovarček:

  • strman: strm
  • rovan: ravan

Viri:

  • Zvočni arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, GNI M 28.017.
  • Ivan Intihar, Begunje

Kraj: Begunje
Datum: 8. oktober 1966
Avtor: sodelavec Glasbeno narodopisnega inštituta
Zbirka: Cvetka Kranjec
Skenirano: 9. 3. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. 8. 05. 2016 07:51

    Bravo! To pa je dosežek! Trud se je izplačal… pa še na Planinsko goro ste spomnili, ki je med drugim tudi krasna pohodniška točka.

  2. Breda permalink
    8. 05. 2016 09:02

    Sneguljkina brunarica je bila ta čas najlepša, menda tudi edina- v Begunjah. Sedaj pa je zapuščena in vsa zaraščena.

  3. 11. 05. 2016 13:41

    Pobudo in idejo za snemanje starih ljudskih pesmi, napevov in običajev na Menišiji ima gospa Milka Detoni (Meden), mama dr. Snegulke Detoni. Organizacijo naloge je prevzela dr. Snegulka skupaj Lili Krek, ki je bila tedaj zaposlena na Radiu Ljubljana in je pripravljala oddaje o Slovenskih ljudskih pesmih in napevih. Oddaja je bila na sporedu ob torkih zvečer in spominjam se, da smo jo z veseljem poslušali v naši “Cencovi” kuhinji za šporgetom.
    V podporo oddajam je bil tudi član SAZU Uroš Krek, slovenski skladatelj in pedagog. V svoje skladbe je rad vpletal folklorne elemente. Vsi našteti so v učenih pogovorih klepetali v naši kuhinji pozno v večer. Za nas mulce je bilo to nepopisno veselje in vir naši domišljiji.
    Spomin mi pravi, da so snemali tudi na Vidovski plani.

  4. Maša permalink
    15. 05. 2016 18:08

    Hvala, Marta. Človek se kar prestavi v mlade dni. Vsi obrazi na sliki so mi znani, a najbolje se spomnim Kotovčkovega ata. Vedno so bili nasmejani in vedno so imeli kakšno zabavno pripombo, ko smo hodili iz šole mimo njihove hiše.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: