1951 Rakek – Vengustovi
Na domačem vrtu, polnem sadnih dreves, je pozirala fotografu razširjena družina Vengust.
Pred natanko desetimi leti je šla mama k sosedi in le-ta ji je dala eno roza pecivo. Imelo je okus po jagodah, malinah in borovnicah oziroma nekaj vmes. Ko sem potem pomivala tisti krožnik, se je na njem držalo nekaj rozastega. Pa drgnem, pa drgnem, pa se kar drži. Pa drgnem z mrežico, kovinsko, pa se kar drži. Jaz namreč slabo vidim. Pa gluha sem tudi. Imam papir. Potem pa le dam špegle gor, so bile pa ene roza rožice namalane na krožniku. Benti. Saj bi morala vedeti, da se roza peciva ne daje na tak krožnik. Bi ga lahko kdo še pojedel. Če nima drugega, ji jih lahko jaz kakšnih 30 posodim. Ali pa dam, sam če hoče, ker meni samo napoto delajo.
Potem sem se odločila, da si bom naredila torto sama. In sem šla k Štefani, ki mi je tudi drago prodajala cigarete, po smetano in ananas. Sem našla samo narezanega na koščke.
“Štefana, a takega ananasa, da so celi koleščki pa nimaš?”
“Saj je ta še boljši, ko je že narezan.”
“Kaj pa če jaz celega rabim?”
“Ga pa skupaj skladaj, saj maš čas!”
Hudič babji. A se tako s strankami dela.
Janez Bombač – Jernejev, njegova žena Frančiška, sestra Mary Turk.
Ivanka Bombač, Angela Bombač, por. Vengust, ki v naročju drži drugorojenca Božidarja – Darča, Franjo Vengust, Darčev oče.
Gospod Vengust je bil vsestranski. Igral je nogomet, bil lovec in pevec. Menda je zbiral tudi starine. Vsaj tako je nekoč rekla njegova žena. Pa zanimive hlače ima in meni so zelo všeč.
Viri:
- Darč Vengust
Kraj: Rakek
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Božidar Vengust – Darč
Skenirano: 3. 6. 2016
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Kdor zna pa zna, pričarati smeh, da dan ni siv in hladen..Super!
:), :), 🙂 !!!
Ja, lahko smo samo veseli, da ima Rakek po neskončno dolgi prevladi moških na skoro vseh področjih, sedaj žensko, ki nam že dolgo časa s svojo iskrivo duhovitostjo lepša dneve. Čestitam!
Na sliki pa manjka četrti član Vengustove družine Franc Ači, ki je tedaj imel 11 let. Skupaj sva hodila v osnovno šolo in gimnazijo. Za šport talentirani fant je že sredi gimnazijskih let vedel, da bo študiral gozdarstvo. Namero je uresničil in kot gozdarski inženir ves delovni vek služboval pri GG Postojna. Žal letos mineva že 20 let od njegove smrti.
Ja, torte gospe Vengustove so bile res nekaj posebnega……….lepe, pa dobre. V osnovni šoli mi jo je teta vedno naročila pri njih. Potem pa z avtobusom in torto v škatli na slikanje k Bajčku v Cerknico.
Ko pogledam slike se mi kar “toži”, meni se zdi, da po torti…………eni mi pravijo pa, da po mladosti.