1943 Pudob – Po vrnitvi iz taborišča

V taborišču so bili od začetka septembra 1942 čez zimo vse do 19. marca 1943, ko so Italijani “prostovoljce” in vse druge iz njihove skupine v živinskih vagonih prepeljali nazaj v Ljubljano, spet v belgijsko kasarno. Ko je zastražena kolona povratnikov šla po Ljubljani, so jim Ljubljančani čez vrsto vojakov ob njih metali hrano. Prav tako so tudi v Logatcu domačini prinesli mlečni riž taboriščnikom, ki so sestradani prišli iz vagonov in hvaležno sprejeli dar, ne da bi kdaj izvedeli, kdo je tako skrben sprejem organiziral. “Takrat smo prvič jedli mlečni riž!” se spominjata Martinčičeva.

Ko so se Poladinovi marca 1943 vrnili, so jim belogardisti prepovedali vstop v domačo hišo. Bila je polna ljudi – v njej so bili Novakovi, pregnanci s požganih Dolenjih Poljan, ter belogardist iz bližnje vasi z družino. Tako so se morali povratniki iz Moniga zateči na materin dom h Gregorinovim v Podcerkev, kjer sta bila doma le oslabela stara starša, ki sta se komaj prebijala, medtem ko je bil sin France interniran na otoku Ustica. Martinčičevi so v Podcerkvi ostali do novega leta. Potem so skupaj z Novakovimi, s katerimi so se lepo razumeli, bivali v domači hiši do konca vojne.

Ko so šli Poladinovi v internacijo, so vsi njihovi pridelki ostali na njivah, v gnoju so v pločevinasti posodi imeli zakopano očetovo obleko in vojaški plašč, pobarvan v črno, in v gmajni pod grobljo kamenja očetovo puško – a so ljudje, ki so nemara vedeli tudi za ta skrivališča, vse pobrali. Ob vrnitvi so bili popolnoma brez vsega. Samo Lekačev oče jim je prišel takoj povedat, da je njihov tajselj shranjen pri njih, to je bilo vse, kar je ostalo od nekoč cvetoče domačije. Hči župana Kržiča, s katero so bili sosedje v Podcerkvi, je Poladinovi mami povedala, da na njenega očeta nekdo pritiska, naj jim ne dovoli vrnitve na dom … A ko so se zatekli v Podcerkev so vse gospodinje, “od Vidmarice do Šišence”, torej od prve do zadnje hiše v vasi, nemudoma prinesle živež zanje h Gregorinovim. “Kolikor je le kdo mogel”, se spominjata brata Martinčič in nadaljujeta: “Ženske so druga za drugo prinašale svoje darove in kar naenkrat je bila veža pri Gregorinovih polna košar s hrano, ki je bila življenjskega pomena za nas, saj brez nje tistega leta ne bi preživeli. Današnji Podcerkljani so lahko ponosni na svoje stare matere, ki so nam tako spontano in nesebično ponudile pomoč, čeprav tudi njim ni bilo lahko. Ne da bi jih bilo treba posebej prositi, so začutile našo silno stisko in tudi po vseh teh letih se hvaležno spominjava imen darovalk in njihovih darov.”

“Septembra 1943 pa je bil v Podcerkvi v gostilni pri Grabnarju miting, na katerem je nastopal tudi pesnik Karel Destovnik Kajuh”, se spominja Vinko, ki sta mu v spominu še posebej ostala harmonika in široki Kajuhov nasmeh.

Ko se je začela nemška ofenziva in so bili mati in sinova Martinčičevi že nekaj časa spet v svoji hiši, je šla Poladinova teta Marija 10. septembra 1944 k maši. Na vasi so jo mimoidoči opozarjali, naj ne hodi nikamor, ker jo bodo ubili, ona pa je rekla: “Pa naj me!” in nadaljevala pot. Prišla je v bližino kapelice na Marofu, ko jo je naravnost v sredo čela zadel strel in pustil le rdečo piko, kakor da ni nič, a teta je bila mrtva. Istega dne so domobranci prav blizu tam ubili tudi Toneta Okoliša, ki so ga nadrejeni poslali iskat izgubljenega – takrat ob bregu Obrha že ubitega – partizanskega majorja, ki se je morda pisal Grginič ali nekako podobno.

Martinčičevi so potrebovali tri leta, da so spet prišli do krav. Enega telička jim je podaril stari oče, drugega so kupili od soseda. Vse leto so hodili obdelovat svoje polje, da so jeseni že imeli lastno hrano. To ni bilo enostavno, saj je bil ves Pudob ograjen s široko prepleteno ograjo iz bodeče žice in če so hoteli iz Podcerkve do svojih njiv, so morali dvakrat skoznjo: pred mostom in na koncu vasi. Če nisi šel iz vasi ali v vas pravi čas, nisi mogel skozi ograjo …