1954 Stari trg – Na Farovškem vrtu
Sejem ali živinorejska razstava v Starem trgu. Zadaj na hribu je Loški grad in pod njim na samem Mercinova hiša. Danes je tam vse čez in čez pozidano. Mislim, da je slika nastala na Farovškem vrtu, ki je zdaj prav tako pozidan. Vidi se glavna cesta iz Starega trga v Lož in pravokotno nanjo potka, ki gre z Mandrg čez Brežiček na pot pod Malim vrhkom. Čisto na levi v sredini je mogoče slutiti Brežiček, ki se je razlil po travniku.
Živali so lepo rejene, mlade, gladke, čiste, oštrglane in videti je, kot da so enake pasme. Občinstva oziroma morebitnih kupcev ni (še) videti, kar daje misliti, da je mogoče šlo za razstavo ali tudi za ocenjevanje plemenskih živali, saj je – kolikor se jaz razumem na govedo – na sliki tudi vsaj en bik. Tiste čase je bila odlikovana krava prava zvezda, o njej se je veliko govorilo in za živinorejca je bila velika čast in priznanje, če je vzgojil žival, ki je dobila medaljo. Možaka v ospredju sem zagotovo poznala, a se za vse na svetu ne morem spomniti, kdo je bil. Starotržan? Sosed Maričke Žnidaršič? Eden od Šepcev iz tistega konca? Pogosto sem ga videvala. Moj spomin je tokrat zatajil. Morda ga bo prepoznal kdo drugi.
Živali na sliki so skoraj zagotovo zrejene v domačih in ne zadružnih hlevih, čeprav je v času s slike na višku gradnja zadružnih hlevov. Tradicionalno kmetijstvo začenja stagnirati, pojavlja se prva industrija v Loški dolini: ustanovljeno je Kovinsko predelovalno podjetje Lož, ki izdeluje ladijske svetilke, pripravlja še druge artikle in se potem bliskovito razvije v Kovinoplastiko, širita se Marof in Mizarsko podjetje Stari trg, poznejši Gaber … V Podcerkvi imajo zidano zaprto zadružno štalo, kjer krmijo in molzejo krave in jaz hodim tja s kanglico vsak dan po mleko, a samo toliko časa, da ga spet imajo pri sosedu. Molzejo, seveda ročno, vaščanke iz Podcerkve – spomnim se Baragove mame Štefke. Sicer pa krave prav kmalu nekam izginejo in štala nekaj časa sameva, pozneje se postopoma spremeni v provizorična stanovanja priseljencev, ki so si našli delo v Kovinoplastiki …
Hotela sem pisati o zadružniških zgodbah, ki sem jih pogosto vlekla na ušesa, ko so se možaki zgražali na primer nad novotarijo, ki jo je nek veljak menda videl v Ameriki, čeprav je bilo prvotno takratno zadružništvo zasnovano po vzoru sovjetskih kolhozov: postavili so lesene odprte hleve na Babni Polici in vanje privezali krave. A ker so bile te kolektivna last in ker v španoviji še pes crkne, so bile živali slabo krmljene, osrane in do vampov v dreku, pozimi pa prezeble in podhranjene. Tako je trdil kritični in do vsega tujega in neznanega nezaupljivi ljudski glas. Dejstvo je, da se zadeva ni obnesla, je pa tako pretresla tedanje živinorejce, da je prišla celo v pesem, ki so si jo nezadovoljneži predvsem šepetali in brundali, javno in glasno pa je menda niso peli, čeprav je bila melodija sposojena od dobro znane ljudske ali ponarodele Šumijo gozdovi domači:
“Šumijo gozdovi državni
in žito zadrúžno zori,
na Polici postavljajo štale,
nam kmetom pa pijejo kri.”
Pozneje so se zadruge pošteno spremenile, čeprav je bilo še nekaj ponesrečenih poskusov presaditve tujih bolj ali manj uspešnih dosežkov na naša tla. Zgodba, ki sem jo kar naprej poslušala, precej dobro ponazarja red, ki je vladal v takratnih zadrugah:
V neki zadrugi zaposleni možje so delali, kar jim je naročil predsednik: postavljali štale, kosili in sušili seno, krmili živali, popravljali ceste … in pili. Imeli so sod vina in dokler je bilo vino, so delali, ko ga je zmanjkalo, so se pa skregali. Vsi so delali vse. Eden je bil poslan kosit tudi predsednikove njive in v ta namen je imel v gostilni plačano malico in pijačo. Pokosil je, kar mu je bilo naročeno in šel domov. A potem tistega, kar je pokosil, ni nihče pobral – kar tam je zgnilo.
Bil je tam tudi Kapa – tako so mu rekli zaradi amerikanske kape, ki je nikoli ni dal z glave, menda je še spal v njej. Bil je sicer zaposlen v zadrugi, a je od vsega največ delal sam sebi. Med službo si je vse pokosil in opravil, kar se mu je zdelo potrebno, z eno besedo: še veliko več si je dovolil kot drugi.
Pride okoli novega leta zbor kolektiva – ali kakor se je že temu takrat reklo – in čas za polaganje računov, da bi šli v novo leto s poravnanimi zadevami. Pa se na tistem zboru oglasi Kapa: ” Kaj čem pa jaz, gospod predsednik, ko mi je še dopusta ostalo!?” Samo spogledali so se sodelavci, se dregnili s komolci in po vrstah zborujočih je šel zgrožen šepet: “Poslušaj ti Kapo, kaj se meni!!?? Saj ga ni bilo nič v šihtu, zdaj mu je pa še dopusta ostalo!!”
Kako je zadevo rešil predsednik, se je pozabilo, kaj je rekel Kapa pa do danes ne.
Slovarček:
- štala: hlev
- provizoričen: začasen
- španovija: solastništvo
- konec vzeti: propasti
Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: april 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 21. 8. 2011
Oblika: negativ
RSS - Posts
Trackbacks