1953 Cerknica – Jernej Lovko (Dragarjev Nejc)

Ob pogledu na sliko majhnega dečka zvedavih oči si je zelo težko zamisliti, kakšen fant bo postal. Tu se nam ponuja ta možnost. To je Jernej Lovko, Dragarjev Nejc, v mojem spominu Nejko. Na prvi sliki je bil Nejko star okrog enega leta, na drugi pa pri osemnajstih letih. Ko sem jaz prišla na svet, smo stanovali pri Dragarjevih in je bil Nejko star šest let. Ravno prav, da je že kot “velik” užival ob dojenčku. Puhasto kapico, v kateri je slikan, sem dobila od njega. Ob mojem hranjenju je vedno sedel in čakal, če bo kaj ostalo. In potem je to z užitkom pospravil v svoj želodček. Kar nekaj let sem preživela z njim in njegovo tri leta starejšo sestro Jožico. Ko sta imela norice, sem zlezla kar k Jožici pod odejo, vendar nisem zbolela.

Naše skupno otroštvo se je končalo, ko smo se mi odselili, prijateljstvo pa je ostalo. Nejko se je v šolskih letih učil igranja harmonike in kasneje še klarinet. Kot njegov oče Žovi, je tudi on kaj kmalu igral v cerkniški godbi. Klarinet je postal njegova velika ljubezen. Kot kvalificiran mizar se je zaposlil na Brestu. Nato je sledilo služenje vojaškega roka. In zopet delo na Brestu. Spominjam se srečevanj z njim, ko je še igral pri godbi – droben pomežik z očesom je bil obvezno prisoten.

Nato je sledila selitev na Koroško, kjer si je ustvaril družino in postal očka dveh hčerk. Ob službi in družini je glasba še vedno ostala njegova stalna spremljevalka. Igral je v pihalnem orkestru, ob tem pa z velikim veseljem učil igranje klarineta še mlade talente.

Prepričana sem, da bi vse to počel še danes. Vendar je žal svojo življenjsko pot zaključil leta 2006, star komaj 54 let in se za vedno vrnil na Notranjsko.