1967 Rakov Škocjan – Barska ekipa

Od otvoritve hotela v Rakovem Škocjanu leta 1963 je preteklo kar nekaj vode. Bar so odprli 2. marca 1967, a ne na veselje vseh. Citiram: »V Rakovem pri Škocjanu na Dolenjskem so “za pospeševanje turizma” odprli nočni lokal. Proti temu je v “Delu” odločno nastopil planinski pisatelj Pavel Kunovar. Njegov protest je malo kasneje podprl v istem listu Ciril Jeglič. Izjave obeh so dokaz, da — hvala Bogu! — je še dovolj ljudi v domovini, ki niso padli v mlakuže in imajo tudi pogum, da svoje misli izražajo v javnosti.« (Misli, mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, leto 15, številka 5, maj 1967, stran 133).

Res je Avstralija daleč, ampak preden se ob nekaj spotikaš, preveri imena, da se ne bo treba meni spotikati obnje. Škocjan za enkrat še ni na Dolenjskem, Pavel Kunaver je bil pa tudi že tedaj precej znan.

Obisk Rakovega Škocjana, posebej hotela, se je po otvoritvi bara močno povečal. Imel je mednarodni program z dvema strip tease plesalkama. To je bilo tisto, ker je vleklo obiskovalce. Prvič v zgodovini je na Notranjsko prišel kanček nočnega življenja, kot so ga poznali v večjih središčih bivše domovine in po svetu. Že ob odprtju, ko se turistična sezona sploh še ni začela in se bar na širšem območju še ni uveljavil, so prodali poprečno 35 vstopnic na večer kar je pomenilo dve-tretjinsko zasedenost. S tem so bili pokriti vsi stroški obratovanja. Ob vikendih pa je bil naval tolikšen, da je postal bar premajhen za vse obiskovalce. Natakar na sliki je tedaj v šali dejal, da bi morali prodajati še vstopnice za stojišča.

Obisk je bil tolikšen, da je podjetje Škocjan začelo razmišljati celo o najemu zasebnih vikend hišic, da bi lahko prenočili številne goste. Štirinajst ležišč v hotelu je namreč skoraj v celoti zasedalo osebje in nastopajoči umetniki.

Nataša Podobnik, kuharica, skrajno desno Tone Kovač, natakar iz Prezida.

Levo Mirko Vidrih, desno ne vemo.

Vsak zapis je bolje kot nič.