Skip to content

1939 Sv. Vid – Gledališče pod kozolcem

18. 02. 2017

110910010

Slika je nastala pri Svetem Vidu, pred vojno, najbrž leta 1939. To je idilična vasica nad Cerknico, ki leži sredi Vidovske planote. Med leti 1955 in 1991 je bila preimenovana v Žilce, potem pa spet v prvotno ime Sveti Vid. Poleg lepih krajev, pridnih vaščanov, župnije Sveti Vid, nam je vasica dobro znana in jo imamo v spominu tudi po bikovih jajcih in žabjih krakih, ki so jih nekdaj odlično pripravljali v vaški gostilni pri Bavdku.

Neznani fotograf je v svoj objektiv ujel skupino domačinov, napravljenih v preproste igralske kostume, ki so svoja vsakodnevna opravila zamenjali z igranjem v ta pravi gledališki predstavi.

Osebe s slike so vaščani Svetega Vida in okoliških vasi iz Vidovske planote. Gre za čisto amaterske igralce, ki so uprizorili gledališko igro Veriga, dramsko delo pisatelja Frana Saleškega Finžgarja iz leta 1914. Razdelitev vlog in pripravo teksta (režijo) sta pripravili učiteljici, gospa Gabrijela Samsa z Gore nad Sodražico in gospa Gosar (imena mi ni uspelo zvedeti) iz Logatca.

Čisto lahko rečemo, da je fotografija nastala v zaodrju, saj so predstavo odigrali kar pod obdetim Zalarjevim kozolcem pri Svetem Vidu, ki ga vidimo zadaj. Iz preprostih kostumov, ki so jih najverjetneje izdelali sami, dokaj dobro prepoznamo posamezne igralske vloge v igri, ki jih lahko razberemo iz priložene povezave pod prispevkom.

To je še ena izmed amaterskih gledaliških predstav, ki so jih nekoč v naših krajih množično prirejali na vse možne načine, od večjih in velikokrat predvajanih, do manjših in samo nekajkrat odigranih. Na strani Stareslike smo objavili že kar nekaj slik o teh gledaliških predstavah in zagotovo tudi ta ni zadnja. Bolj kot zadovoljstvo, me ob tem spoznanju preseneča, da so naši ljudje kljub težkemu življenju in pomanjkanju našli čas in voljo za organizacijo in igranje v gledaliških igrah. Vse to da slutiti o močni kulturni ozaveščenosti in pa seveda o veliki želji po druženju in sprostitvi.

110910010-001Zadaj z leve:

  • neprepoznan,
  • Franc Pirman,
  • Pepca Makovec z Rudolfovega,
  • neprepoznan.

Spredaj z leve:

  • Cveto Novak iz Sv. Vida,
  • Angela Srnel s Čohovega,
  • Anton Bavdek s Čohovega.
110910010-002Zadaj z leve:

  • Lojze Sernel s Čohovega,
  • Frenk Žnidaršič iz Sv. Vida.

Spredaj z leve:

  • Nežka Rudolf,
  • Jože Makovec z Rudolfovega,
  • gospa Gosar, učiteljica iz Logatca (imena ne vemo).
110910010-003Z leve:

  • Janko Pirman iz Sv. Vida,
  • Gabrijela Samsa z Gore nad Sodražico, učiteljica,
  • Lojze Hiti iz Raven.
Pa še to. V igri je 13 vlog, na sliki pa imamo 15 oseb, kar pomeni, da so se poleg igralcev slikali tudi drugi sodelujoči pri izvedbi predstave. Skoraj vsi pa v rokah držijo neki predmet, ki je zagotovo igralski rekvizit iz igre.

Slovarček:

  • bikova jajca: jed narejena iz bikovih prašnikov
  • žabji kraki: jed iz ocvrtih žabjih krakov
  • zaodrje: gledalcem nevidni prostor za kulisami

Viri:

Kraj: Sv. Vid
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Mateja Tavčar
Skenirano: 10. 9. 2011
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Anajedrt permalink
    18. 02. 2017 20:09

    Kako so se prebivalci Sv. Vida znali družiti, se zabavati in bili veseli. Pa se je med nje pritihotapila revolucija, jih sprla in naredila iz njih smrtne sovražnike. Eden od fantov in dve krasni dekleti , moji sosedi, so ostali v Hudi jami. Človeka obide žalost, ko jih vidi, mlade, lepe, nasmejane.

  2. Leni permalink
    19. 02. 2017 15:10

    V času Avstroogrske se je vas uradno imenovala “Schilze bei Sankt Veit”, torej “Žilce pri Svetem Vidu”. Z imenom Sv.Vid je bilo torej mišljeno širše področje, ne pa sama vas. V Sv. Vid so vas preimenovali šele v kraljevini Jugoslaviji, v republiki Jugoslaviji spet v Žilce, in v R Sloveniji spet po svetniku. Če ima kdo kaj več podatkov, jih bom z veseljem prebrala.

    Leni

    • Cvetka permalink
      28. 01. 2019 12:14

      Na sliki sem prepoznala svojega očeta Cvetota Novaka. Lepo presenečenje!Seveda je žal lep čas med pokojnimi.Rada obiščem ta lep kraj. S staromamo Kristino,ki je imela v tistem času v Sv.Vidu trgovino, stari oče Otmar Novak,pa je tam bil učitelj (ustrelili so ga Italijani 1942, s ostalimi 17 fanti).Kar nekaj lepih počitnic sem preživela v tem kraju, pri gospe Vidi
      Kocjančič.Od očeta in stare mame sem velikokrat poslušala pripovedovanja o grozotah
      medvojnega obdobja.Veliko so prestali domačini in malo jih je ostalo.
      Tiste,ki boste prebrali moje spomine in boste prepoznali moje bljižnje ter bi želeli
      dodati svoje, bom zelo vesela.
      Cvetka

Dodajte komentar

%d bloggers like this: