1940 Dobec – Pranje po starem
Fotograf je ujel perice pri njihovem delu pod Dobcem pri studencu.
Za studencem z Lurško kapelico, že malo poraslo z bršljanom, vidimo skoraj prazno pobočje in nad njim Dobško cerkev in lipe ob njej.
V Dobcu včasih ni bilo vodovoda, pa tudi štirn (zbiralnikov deževnice) ne. Po vodo za kuhanje, umivanje in pitje so z volovsko vprego hodili h stədencə. Doma je navadno v veži stala lesena kad s korcem, s katerim so zajemali vodo. Pri studencu so tudi napajali živino. Rekli so, da ženejo na údo. Otroci smo zelo radi hodili zraven. Spomnim se, kako je eden izmed mojih nečakov, rojen Ljubljančan, tam nekje blizu leta 1980 prosil svojo mamo: »Mami, a grem lahko z Romanom (Gregorjevim) na údo?«Pri Kranjčih so naredili štirno leta 1949 ali 50. Ko je prvič pritekla voda iz edine pipe, ki je bila v veži, sem menda rekla: »Kako je pridna ta vodica, da kar sama teče.«
Kot vidimo na gornji sliki, so ženske tudi prale pri studencu. Dandanes si že tega, da bi prali brez pralnega stroja, skoraj ne znamo več predstavljati. Kaj šele, da bi morali perilo in škafe nositi nekam na konec vasi.
Pri nas na Črnučah so v tistih časih prali na potoku Črnušnici, v Dobcu pa je bila edina voda pri studencu. Če pomislimo še na to, da so bile rjuhe večinoma iz domačega lanenega ali celo konopljenega platna, si lahko predstavljamo, kako težaško delo je bilo pranje.
- Jerica Kranjc,
- Micka Sekolovnik,
- desna je verjetno ena od Fəžnarjevih deklet,
Poleg škafov so ženske uporabljale tudi lesen perilnik, kot ga vidimo na levi desni1 strani tega izreza.
V desnem levem1 kotu se vidi zadnje kolo verjetno Jeričinega bicikla, ki ji ga je bil »pripravil« njen brat Jože. Od takrat je bil njeno prevozno sredstvo do pozne starosti. Čeprav je bila kratkovidna in so bile ceste makadamske, je neustrašno drvela od Dobca proti Begunjam in še kam.
Lipe so gole. Je bila pomlad ali jesen? Po senci, ki jo meče kapelica, vemo, da je bilo dopoldne popoldne1.
Danes se cerkev od tod skoraj ne vidi. Je vse zaraslo.
Viri:
- Pri prepoznavanju peric je pomagala Tončka Stražiščar, por. Zrimšek – Brešča.
1 Sprememba 17. 3. 2017
Prispevek je napisala: Marija Košir.
Kraj: Dobec
Datum: verjetno 1940
Avtor: Janez Kranjc – Kranjč (roj. 1918)
Zbirka: Jerica Kranjc (negativ na steklu iz zapuščine Janeza Kranjca)
Skenirano: 26. 7. 2015 (Ana Košir – steklena plošča)
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Ravno včeraj smo bili tam pohodniki DU Loška Dolina . Zelo lepo je. Voda izpod kapele ne teče (verjetno zaradi mraza), pa tudi zakaj bi tekla v prazno, saj tudi peric niti živine ni.
Mi pa smo si ogledali še vse znamenitosti v okolici, ki so lepo označene.
Pri besedilu je treba »levo« zamenjati z »desno«, »dopoldne« pa s »popoldne«. Slika je bila namreč prvotno obrnjena narobe, kar smo opazili šele potem, ko je bilo besedilo že napisano, pa smo pozabili popraviti tudi to.Te popravke sem vnesel v prispevek.
Še ena sodobna zgodba o ročnem pranju danes: V notranjosti Maroka pred nekaj leti smo bili na dopustu in po nekaj dneh se nabere umazanega perila. Na vprašanje če imajo pralni stroj je lastnik manjšega hotela (10-15 sob) poklical sosedo, ki je prišla, odnesla perilo in ga vrnila zvečer zlikanega nazaj. Oprala ga je na roke, plačal pa si ji “po občutku – kolikor si hotel”. In tam so bili vsi zadovoljni: mi, ki smo imeli oprano, lastniku hotela ni bilo treba imeti in vzdrževati pralnega stroja, praška, popravil. Soseda pa je imela dodatno delo in zaslužek. Edino Gorenje, Elektrolux, Beko so na zgubi..