1914 Ivanje selo – Ivan Matičič (2)
Ivan Matičič kot Avstro-ogrski vojak
Pisatelja Ivana Matičiča se spomnim v njegovi pozni starosti, ko je obiskoval šolarje v OŠ Unec, kjer sta bila učenca tudi moja otroka.
Bil je tudi na Uncu ob odkritju spominske plošče generalu Rudolfu Maistru leta 1974, kjer je bil slavnostni govornik. Po stopnicah do govornice ga je spremljal takratni predsednik občine Cerknica Edo Lenarčič.
G. Matičič je tako lepo opisoval prijateljevanje z Rudolfom Maistrom in pa zadnje trenutke, ki jih je preživel ob njem, ko je leta umiral, da se mi vtisnilo globoko v spomin.
Kot mnogo drugih slovenskih fantov in mož je tudi sedemindvajsetletnega Ivana Matičiča posrkala vase prva svetovna vojna. Kot avstro ogrski vojak je bil dodeljen v sestav 27. domobranskega polka, kjer je bilo 86 odstotkov slovenskih vojakov in v tem polku ostal vsa štiri leta.
Polk je bil sprva poslan na vzhodno fronto v Galicijo in leta 1915 premeščen na soško fronto, kjer je bil nekajkrat skoraj uničen. Nato spet obnovljen in bil poslan na Tirolsko, leta 1916 spet na fronto v Galicijo in potem še na Romunsko fronto.
Spomladi leta 1917 so ga reorganizirali in spet poslali na soško bojišče. Tu je polk ostal leto dni, sodeloval v ofenzivi na Piavi in se leta 1918 vrnil za meje dvojne monarhije, ki je tedaj že razpadala.
Vsa ta vojna dogajanja je Matičič opisal v knjigi spominov »Na bojnih poljanah«. Po prvi svetovni vojni se je vključil med Maistrove borce za severno mejo. Bil je velik prijatelj Rudolfa Maistra, s katerim sta se veliko sestajala na Uncu. Bil je ob Maistru tudi leta 1934, ko je le ta umiral.
Po končani vojni se je zaposlil v tiskarni Ljudske pravice. Leta 1947 je začel poučevati tehnologijo tiskarstva. S področja tiskarstva je izdal slovarček grafičnih izrazov za tiskarne in knjigoveznice.
Pogosto je opisoval življenje notranjskega človeka. V knjigi Petrinka predstavlja svojo mater, delovno, skrbno, ljubečo podeželsko gospodinjo.
»Petrinova mati – ona razžareva ogenj na ognjišču, kakor ga je razžarevala slej ko prej, odreja delo vsem od kraja, peče kruh in ga reže družini. Pridite, Petrinovi sinovi in hčere, kjerkoli ste, v daljni tujini ali v domačem kraju. Pridite, Petrinova mati vas pozdravi, obodri, če ste še tako trudni, tegobni. Pridite, Petrinova mati vam speče dobrega kruha.«
Njegova hčerka Nada je opisala v svoji knjigi »Moja hoja z očetom« kako se je njen oče razburjal zaradi današnje mladine in njene brezbrižnosti do vsega kmečkega. Pisatelj ni za nikogar, ki se je izneveril zemlji, našel opravičila.
Že pred prvo svetovno vojno je objavljal svoja dela v Slovencu, Slovenskem narodu, Jutru in tudi v tržaškem Galebu. Napisal je knjige:
- Na krvavih poljanah,
- Ognjena žica,
- Rdeči signali,
- Na mrtvi straži,
- Družine Slovenov potujejo,
- Moč zemlje,
- V robstvu,
- Živi izviri,
- Kmečke povesti,
- Gruda,
- Petrinka,
- Dom v samoti,
- Fant s Kresinja,
- Rezinka,
- Skozi plamene prve svetovne vojne.
Viri:
- Alojz Matičič
- Jelo Klančar: Moja popotovanja, 2006
Prispevek je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: neznan
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Matičič
Skenirano: 2. 2. 2017
Oblika: kopija fotografije
RSS - Posts
manjši popravek: ne Avstro-ogrski vojak pač pa avstrijski vojak(na fotografiji oficir) Avstro-ogrskega cesarstva !
Njegov svak Janez Janežič, Renkočev iz Loške doline je bil tudi na fronti in tudi Majstrov borec.
malo sem zamešala, Janez Janežič je bil svak Antona Matičiča iz Ivanjega sela !
Hvala za popravek.
V prispevku nisem prav zapisala.
Edo Lenarčič je bil takrat ravnatelj šole na Rakeku, predsednik občinske skupščine pa je bil Franc Zorman.