1935 Sv. Vid – Glasbenik na poti z Blok v Iško

“Pripovedovati hočem o krajih, malo znanih in redko obiskanih. Tam so vasice; kakor čreda jagnjet čepe po bregovih. Cerkvice se blešče po gričih in širne planote se raztezajo na vse štiri strani sveta. Vetrovi se tepo po njihovih tratah. Borovci so prerasli ravnice in goli drnasti griči se nizajo do naselij, ki spokojno leže pod njimi. Nemara ste uganili, da govorim o Blokah in njegovem svetu, ki tudi poleti ne zataji svojih posebnosti. Ali naj vam opisujem rezki jutranji hlad, ki je vel čez bloške planjave, ko sem hodil iz Nove vasi proti severu? Ali naj pripovedujem o nebu, ki si je nadelo mrko obličje megla in oblačja? In naj popišem veselje, ki me je prešinjalo, ko se je jela razgrinjati jasnina? Ne, za vse to je treba spretnejšega peresa, da bi opisala krajino, kakor zasluži s svojo tiho, preprosto lepoto.

Bloke so mi bile izhodišče za dolgo pot, ki sem jo prehodil tja do Ljubljanskega barja. Iz Nove vasi do Ravnika na severnem kraju police je ravno dovolj priložnosti za ogled bloških imenitnosti: prekoračiš nekaj planih gričev in borovih gozdičev, srečaš bele labodje breze in se ogneš močvirnim mlakužam, v katerih odseva oblačno nebo (…) in že jo ubereš za Ravnikom navzgor proti Ravnicam. (…) Za Ravnicami se zgoraj za vasjo Zavrhom vzdiguje Sv. Urh. Razgled s cerkvenega stolpa je obsežen. (…)

Vasica Polšeče pod vrhom je prelepa, da ji ne bi privoščil zaljubljenega pogleda. Spoznal sem jo prvič v hudi zimi in še nekajkrat (…). Takoj za vasjo sem mimo koscev ob duhtečem senu zavil po kolovozu nizdol v grapo. (…) Napol po strugi stranskega potočka, napol po suhem sem hitro prišel gor v Ravne. Vas leži skrita na griču med dvema gubama zemlje.

Za Ravnami se vleče lep razgleden hrbet, preprežen s polji in pašniki. Krim in Mokerc sta se že vidno približala. Skozi Rudolfje (na karti je manj zanimivo ime Rudolfovo) sem prišel v Sv. Vid o pravem času za kosilo. V Sterletovi krčmi so mi postregli s kislim mlekom, hladnim in gostim, da je žlica stala pokonci, ko sem jo zasadil vanj.

Sv. Vid na najvišjem robu nad Zalo in Iško je sredi razmetanih globeli v gospodovalnem položaju. Z roba se zvijajo na vse strani hrbti, strmi rovti in zložnejša pobočja tja do gozdov, ki se pogrezajo v soteske. Dospel sem na višino 846 m – Šentvidčani trdijo: 848! – torej na najvišji točki svoje poti, če izvzamem Sv. Urha. Poslej je šlo le še nizdol. Mimo vasi Zale, ki je najbrž dala ime potoku in soteski, zaviješ v loku po lepo vijočem se hrbtu s čudovitimi pogledi na Zadejlo, Mokrec, Krim in Rakitno zložno navzdol proti Osredku. (…) Sončna popoldanska svetloba je posijala na prelepo vasico. Oblila je štiri gruče hišic, pozlatila je žanjice in orače ter prepojila stare hruške in orehe z zlatim sijajem. Za cerkvijo je cvetela ajda. Spodaj pod njo so se na njivi oglasile pesmi. Dekleta so žela pšenico. Tih smeh je trepetal nad travniki.(…)

V pol ure sem bil spodaj. Hladna Iška me je sprejela v svoje valove.

Še po znani in stokrat prehojeni stezi do konca soteske, pa sem sklenil pot, ki mi je ostala svetla in sončna v spominu in mi bila obenem dragoceno dopolnilo v spoznavanju slovenske dežele.”