1940 Unec – Legitimacijska karta

Imetje v obmejni coni je gozd 3,5 ha. Živina: 2 vola stara po štiri leta eden črn in eden pšeničen. Orodje (alat): sekire dve, žaga ena, cepin dva, verige šest. Pričakovani proizvodi v enem letu: seno 40 ton, stelja 60 voz, drva 30 kub m. Karta je izpolnjena samo v srbohrvaškem jeziku, dnevni prehod pa v italijanskem in srbohrvaškem, slovenščine ni zaznati nikjer.

Tako natančno so imeli kmetje z Unca izpolnjen popisni list za pot v svoj gozd ali senožet, ker se je zgodilo, da je bilo ¼ parcele v Jugoslaviji in ¾ v Italiji. Vendar so se kljub strogosti na meji Unčani znašli. Tast mi je pripovedoval, kako je tja čez vozil skrbno skrit šnopc in maslo, nazaj pa po celo vrečo riža ali makaronov. Seveda je moralo biti to skrbno skrito na vozu, menda je imel dvojne deske v podu, saj so cariniki z ostrim predmetom prešpikali voz in ugotavljali, če je vse, kot mora biti. Ko sem jaz prišla na Unec, so me spraševali, kako se bom prilagodila kraju, saj so Unčani rojeni z ekonomsko fakulteto. Znano pa je, da smo Hribci rojeni z malo maturo, tako, da sem se kar hitro vklopila.

Verjetno je prav tako počel in švercal robo tudi Janez Beber, Čebavsov Žan, zakaj ne, saj je imel doma veliko družino pa tudi pot čez mejo skoraj vsak dan. Janez Beber je vozil seno celo v Trst. Imeli so velik voz, ob straneh je Janez pritrdil deske, da seno ni padalo na tla in tako ga je imel na vozu do tisoč petsto kilogramov. Pot je bila naporna in težka, dogodivščin pa zvrhan koš. Pri Čebavsovih so imeli 8 m dolg voz, ta je bil za »dolge proge«. Nam ga je Janez Beber enkrat posodil za v Planinski log po seno. Iz Loga je bila pot strma in ovinkasta en par volov ta velik voz ne bi speljali. Zato smo pripregli dva para volov, Hreščakove in Podbojeve. Na prvem ovinku je kolo tega dolgega voza zlezlo čez škarpo in voz z enim parom volov se je prevrnil nekaj metrov pod pot, drugi par volov je ostal na poti in vse skupaj držal na sebi. Moški, ki so delali na sosedovi senožeti, so zgornje vole spregli, voz in en par volov pa je padlo do tal. To je bilo grozno videti. Živini razen nekaj bušk ni bilo nič, voz pa je bil ves razlomljen. Ampak Čebavsov stric je mirno rekel »Ja popravit ga bom mogu, sej imam suh les prišparan za ta namen, sam da ni kaj hujšga«.

Pravzaprav je Žan imel vse, kar si človek lahko želi. Veliko kmetijo, pridno, dobro in skrbno ženo, veliko otrok, pa tudi let si je nakopičil kar 94. Pa vseeno mu življenje ni prizanašalo. Doživel in preživel je tri vojne in še obvezno oddajo po drugi svetovni vojni. Janez Beber – Žan je za Kmečki glas v letu 1992 povedal takole: Potem je prišla nad kmeta spet huda ura. Ja, prestali smo jo. Vsako leto smo morali dati po enega vola za obvezno oddajo, ne vem več koliko lesa, pa prašiča ali celo dva, krompir, mast. Iz 14 glav živine smo morali zmanjšati na 6. Ne vem, kako bi imenoval te hudiče in kako naj bi jim človek rekel. Na vprašanje novinarja kaj mu pomeni svoboda? Svoboda po drugi vojni je bila bolj malo naša. Sploh pa za kmečkega človeka, ki so ga hoteli uničiti. Zdaj, ko smo v samostojni državi Sloveniji je prav, da smo sami. Prej pa je bil hudič. Jugoslovansko svobodo smo drago plačevali še pred nekaj leti. Svoboda po drugi vojni je pustila spomenike v gozdu, v hlevu, v kašči, na polju …

Tako je izkusil življenje Janez Beber z Unca. Z ženo Ivanko sta bila poročena več kot 55 let in doživel je 94 let.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Unec
Datum: 1940
Avtor: –
Zbirka: Olga Beber
Skenirano: 7.6.2017
Oblika: dokument