1928 Gornje Jezero – Pogorišče

Velikokrat sem poslušala sorodnike, ki so se spominjali, da je 5. avgusta 1928 Gornje Jezero že drugič v dvajsetem stoletju pogorelo. Prvi požar je bil leta 1917. Takrat je pogorel predvsem spodnji konec, drugič pa skoraj vsa vas. Zgorelo je 24 poslopij, le šest jih je ušlo ognju. Ta posnetek je nastal že nekaj časa po požaru, saj vidimo, da so ljudje že čistili pogorišča in pripravljali material za obnovo.

Čas posnetka je bil – kajpak – na jesen. Med množico do golega ožganega (sadnega) drevja se ob strani vidi eno, ki ima še nekaj listja, čeprav je bilo tudi osmojeno, hrib zadaj pa je prekrit z mešanim gozdom. Ker mi ni uspelo ugotoviti, kje je stal fotograf in katere ruševine so na sliki, tudi za hrib v ozadju nisem prepričana, da je Stražišče, o katerem zgodba pravi, da je bil v turških časih na njem “lesen grad”, v katerem so noč in dan stražili štirje hlapci (šteberškega?) grofa. Ker je morala straža kar trajati in trajati, saj so Turki vedno znova vpadali, so se hlapci po grofovem ukazu za stalno naselili v bližini, dobili vsak svoj kos zemlje in nekaj živali – in tako so nastale Klance, kjer so do nedavnega še vedno obstajali štirje priimki in je bila zemlja razdeljena na štiri dele, kakor hlebec – tako mi je nekoč pripovedoval Petrov ata. Kako je nastalo Gornje Jezero pa mi (menda) niso pripovedovali, zgolj o tem, kako so ga vedno znova obnavljali. Tista dva požara, posebno zadnji, ob katerem je pihal hud veter in ga skoraj ni bilo mogoče gasiti, pa sta najbrž kriva, da je na Gornjem Jezeru tudi zdaj dejavno, trdno, dobro opremljeno in številno gasilsko društvo.

Pa vendar: Je fotograf mogoče stal blizu cerkve in slikal zadnjo, južno stran pogorelih hiš? V tem primeru bi bili na sliki ostanki Tomaževe hiše, potem Urhove, Urbanove, zadaj malo višje Kranjča? In tista na desni in na samem, ki je še cela, bi bila Zogarjeva?

Razdejanje po požaru je bilo velikansko in obnova zahtevna. Pogorelci so dobili precej pomoči z različnih strani, obnovo pa je vodila oblast, zato je bila v dobrem letu vas postavljena na novo in to moderna, z dobro cesto, vodovodom s tremi štiernami in dvema koritoma za napajanje živine, betonskimi gnojišči in še čim. Nekaterim vaščanom to baje ni bilo čisto pogodu, saj bi raje obnavljali po svoje, a so se morali podrejati uradnim zahtevam. “Hvaležnosti je bolj malo”, je zapisal poročevalec v članku o obnovi pogorelega Gornjega Jezera.

Ko je nastala fotografija, je bila očitno nedelja ali praznik, saj so ljudje – sami moški – praznično oblečeni in nikjer ni videti orodja. Kdo so moški na sliki? Gotovo domačini, morda tudi kak obiskovalec.

Ruševine so videti že očiščene, v ozadju pa se vidijo kupi zloženega kamenja in desk, spredaj pa tudi zvitek žične mreže. Ne vem, kam so drugi zvozili ostanke neuporabnega gradbenega materiala z ruševin, moji predniki so jih uporabili za nasutje pri novem skednju, ki je zdaj že zelo star, a če ob njem zasadiš lopato, se kmalu pojavijo črepinje loncev, skled in latvic, koščki staljenega stekla, ožgani kosi opeke in malte, ki še vedno smrdijo po dimu, kosi razpokanih zelenih pečnic, sežgana rezila nožev in odlomljeni reclji žlic … raj za mlade (in manj mlade) arheologe, ki ob teh koščkih poustvarjamo življenje prednikov, njihovo grozo ob požaru, napore ob obnovi domačije in stiske zaradi sledeče gospodarske krize in potem vojne.

Slovarček:

• štierna: vodnjak

Viri:

• Alojzija Sterle, Gornje Jezero, ustno, maj 2017
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina 1996

Kraj: Gornje Jezero
Datum: jeseni 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 9. 2012
Oblika: fotografija