1909 Gornje Jezero – Mladoporočenca

Slika mojih starih staršev: nevesta Marija Štritof, Bizarjeva z Bločic, rojena 26. 3. 1888 in ženin Jakob Mulec z Gornjega Jezera, rojen 12. 6. 1881. Nastala je po mojih računih okoli leta 1909. Kdo in kje jo je napravil, ni znano; mogoče Šega v Grahovem. Dolgo je visela povečana na steni pri Mramorjevih, kjer sta mladoporočenca zaživela. Pravzaprav ne vem, ali je to res poročna slika – pogrešam okrasje – šopke, tančice … vendar sta tudi tako zelo svečana, lepa in elegantna. Stara mama, ki ima v ušesih masivne (zlate?) obročke, deluje nekam preplašeno, no, mogoče zasanjano, kot se mladi ženi šika, saj je še toliko lepega pred njo … zato pa je stari oče toliko bolj samozavesten … Črtasta nevestina bluza je ob vratu okrašena z drugačnim blagom, ki ima vtkan reliefni vzorec, tako se vsaj zdi. Z zavistjo gledam, kako vitka je stara mama in taka je bila vse življenje.

Pa pozneje njena vitkost ni bila posledica izbranega blagostanja in ker bi lahko pazila nase. Rodila je sedem otrok, preživela dve svetovni vojni, dvakrat so pogoreli, si obakrat pristradali nov dom in ga nazadnje skoraj izgubili v gospodarski krizi. V dobi kontrabanta je kazalo, da bo vsaj kateri od sinov zaživel lagodneje, a je udarila vojna in njeni štirje sinovi so jo prebili v gozdu, po zaporih in taboriščih. Najmlajši je umrl obstreljen pod Snežnikom.

Stari oče Jakob Mulec s slike je imel korenine na Otoku: oče je bil Mihov, mati Urbanova (pisala se je Zrimšek) in na Gornje Jezero sta kot mladoporočenca priplula z Otoka z “ladjo” – dvema povezanima čolnoma, na katerih so pripeljali balo in svate k Mramorjevim, na polkmetijo, ki sta jo prevzela, potem ko sta nevestina teta in njen mož izgubila vse svoje otroke in sta nečakinjo, mojo prababico Lucijo “vzela za svojo”. Ohcetna “ladja” je pristala blizu cerkve sv. Kancijana, privezali so jo k Županovi hruški in svatje so šli h kosilu v Mramorjevo hišo. Ta pa je bila v takem stanju, da so morali nad mizo obesiti razpeto marelo, da jim niso v sklede padale smeti s podstrešja, na katerem so brskale kokoši. Pripoved o tem se je ohranila še tri rodove …

Prababica Lucija je bila zelo velika, močna in živahna ženska, ki je dobro poznala življenje z naravo ob Jezeru. Rada se je kopala z vnuki v jezeru in jim pokazala vse mogoče živalce, zlasti ptiče – tudi plašnega hresteljna (kosca), kot se je še v pozni starosti spominjala teta Micka. Njena miniaturna podoba pa se je ohranila le na razglednici, kjer sloni skrajno levo na zidu obnovljene hiše. Pri Mramorjevih se je po prihodu mladega para začelo novo življenje in drug za drugim so se rojevali otroci: Franca, Matevž, Jakob s slike, Janez, France … Štirje sinovi so šli za kruhom v Ameriko.

Matevž (ime je, se mi zdi, dobil po dedu z Otoka), Janez in France so z več ali manj sreče ostali tam, Jakob pa je prihajal domov in po tretji vrnitvi ostal za stalno. Obnovil in moderniziral je domačijo, družina je rasla.

Leta 1910 se je rodila Štefka, 1912 Henrik, 1916 Leopold, 1918 Jakob (ime po očetu), 1921 Micka (ime po materi – taka je bila stara navada), 1924 Matija (imenovan po materinem očetu), 1927 Ivanka … Da je bil Jakob Mulec st. med prvo svetovno vojno v vojski, pričata presledek v rojevanju otrok in dopisnica, ki jo je naslovil na svojega tasta na Bločicah in je bila poslana 29. 11. 1914. Njegov naslov je bil takrat Jakob Mulec, k.u.k. inf. Begm (?)(ali Bat.?) N. 97,Train, feldpost 73. Druga dopisnica, poslana s Koroške (samo to sem še lahko razbrala) na isti naslov ima datum 12. 5. 1915. Je bila žena z otrokoma na Bločicah pri starših, da je pisal tja?

Vsekakor si je v Ameriki pri delu v gozdu, kjer so sekali tako debela drevesa, da si je bas na štoru enega od njih napravil trafiko, ustvaril vizijo lepše prihodnosti za svojo družino: na kmetiji, z veliko živine in velikim skednjem, največjim v vasi. Toda ni šlo zlahka. Že med prvo svetovno vojno, leta 1917, ko so tudi pri Mramorjevih bivali vojni ujetniki, je nad hlevom izbruhnil požar, zaradi katerega je pogorel velik del vasi. Da bi bila nesreča večja, so kot krivca za požar – kako priročno – razglasili takrat kakih pet ali šest let starega Henrika, mojega strica, ki naj bi nad štalo skrivaj kadil. Vsa vas je pljuvala po otroku in starših, ki naj ga ne bi dovolj pazili. Križnogorski župnik je celo napisal ogorčen članek v enega od ljubljanskih časopisov (moram še enkrat pogledati v Kebetovo knjigo o Loški dolini, tam vse to točno piše) in Jezerci so po pripovedovanju mojih tet celo metali kamne za materjo in otrokom, ko sta šla v cerkev. Senca te strahote je za zmeraj obvisela nad družino in prinašala nove nesreče.

Drugič je Gornje Jezero pogorelo leta 1928, prav ko se je Mramorjev stric France – Frank – vračal z ladjo v Ameriko po obisku doma. Obnovo pogorele vasi je vodila država, banka je nudila ugodne kredite in mož s slike se je z vso družino na žive in mrtve trudil, da je obnovil dom, kot se je najbolje dalo. A udarila je kriza, banka je zahtevala svoje in družina je na smrt garala in ob tem dobesedno stradala, da je odplačala obroke in se izognila rubežu. Še po desetletjih takratni Mramorjevi otroci niso mogli pozabiti, kako so jedli samo neslan krompir in koruzo, kako so željno pobirali nezrele sadeže, kako so morali prodati prašiče, ki so jih zredili, kako je šel ves les iz gozda, da je ostala domačija …

Druga svetovna vojna je Mramorjeve ljudi raztepla na vse konce in kraje in po njej so se sinovi in hčere le za kratek čas še ustavili doma, potem pa si skušali urediti življenje po najboljših močeh.

Stari oče Jakob s slike je umrl leta 1949 zaradi notranjih poškodb, ker je pri vlačenju lesa s konjem v gozdu nesrečno padel na kamenje in šilaste ostanke dreves … Kmetijo je prevzel sin Henrik, doma sta ostali stara mama s slike in najstarejša hči Štefka …

Teh dveh mladih ljudi s slike res ni čakalo veliko lepega v življenju.

Skop zapis, ki pa vseeno pomaga.

Slovarček:

• bas: šef, boss (angl.)

Viri:

• Marija Poženel, Ljubljana, 2010, ustno

Kraj: Gorenje Jezero
Datum: domnevno 1909
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija