Skip to content

1928 Gorenje Jezero – O novi šoli in učitelju Furlaniju

4. 11. 2020

Krasna stavba na najlepši lokaciji na Gornjem Jezeru – pogled preko vsak dan spreminjajočega se jezera seže na širne in dalnje Javornike. Lojze Tomec je fotografiral tudi novo šolo na Gornjem Jezeru. Sprva sem mislila, da so jo zgradili leta 1929, hkrati ko so obnavljali vas Gornje Jezero po požaru, a starejši vaščani so rekli, da je bila zgrajena že prej. Pred tistim naj bi bila šola v neki zasebni hiši, mogoče pri Zogarjevih, a to ni zanesljivo. Lojze Tomec, v čigar zapuščini je ostala ta fotografija, je skrbno zapisal datum nastanka slike: 23. 9. 28.

Zdi se, da skupina vzklika: “Šola je dokončana, pouk se lahko začne!” Ali pa je razlog za ta posnetek kaj drugega? Če drži datum na sliki, je ta nastala dober mesec po požaru, ki je uničil skoraj vso vas. Ostale so le cerkev, šola in Zogarjeva hiša, vse stoječe na samem izven vasi in po pripovedih moje tete Micke je prav v tej stavbi takrat našel zasilno prenočišče velik del pogorelcev.

Da so neznani obiskovalci šolske stavbe gospoda, prepoznamo po klobukih z gamsovim čopom ali peresom kakšne imenitne ptice, po zahmašnih gvantih in kravatah, modnih klobučkih dam in celo deklice; le dve ženski, moški in dva dečka na desni so, sodeč po oblačilih, mogoče domačini. Eden je splezal na okensko polico, kjer kadi cigareto … Je gospoda prišla le na nedeljski izlet ali morda kaj poskrbet za pogorelce, ki so se zatekli v to novozgrajeno stavbo, kjer niso niti še utegnili pospraviti gradbišča? So morda prišli načrtovat obnovo, kajti pri novem Gornjem Jezeru je oblast izdatno pomagala, tudi z načrti in ugodnimi krediti, ki so se pozneje med gospodarsko krizo izkazali za medvedjo uslugo? Ali pa je to prešerno mahanje s klobuki le odraz trenutnega navdušenja nad tem, da bodo na fotografiji?

So pa bili Jezerci na svojo šolo vedno zelo ponosni in gotovo po pravici. Poleg malih Jezercev so tja hodili po učenost najmanj še otroci z Laz, Otoka in Klanc. Okoli šole je bil pozneje po tedanjih priporočilih šolskih oblasti urejen vzoren sadni vrt, kjer so se učenci naučili ustreznih veščin, pa tudi drugače je šola ljudem veliko pomenila. Moj oče in tete so se pogosto z velikim spoštovanjem spominjali učitelja Furlanija in njegove žene, ki sta živela in poučevala v tej stavbi in bila duša vasi tudi z razvijanjem kulturnega življenja, zlasti dramske skupine in tamburašev. Furlanijeva gospa je deklice poleg drugega poučevala tudi ročna dela vseh vrst. Kot bo razvidno iz povedanega spodaj, je bil takratni jezerski učitelj tudi nosilec naprednih misli in organizator odpora ob začetku vojne. Če sem prav izračunala, je Ladislav Furlani začel svoje službovanje na Gornjem Jezeru prav leta 1928.

Okoli leta 1982 je Glasilo Kovinoplastike objavilo o njem članek, s katerega povzemam:

Ladislav Furlani, učitelj, zborovodja, pevec, igralec in kulturni funkcionar je bil ob nastanku zapisa belolas enainosemdesetletnik, jasnih modrih oči, širokega, dobrodušnega obraza in tršate postave, ki je žilavo kljuboval letom. V Loški dolini smo ga imeli že davno za svojega, čeprav je bil po rodu iz Štandraža pri Gorici. Trinajstleten se je s starši ob začetku prve svetovne vojne umaknil s frontne črte v Ljubljano, kjer je pozneje tudi študiral za učitelja.

Med obema vojnama je učiteljeval v Logatcu, na Blokah, v Starem trgu, v Iga vasi in končno na Gornjem Jezeru, kjer je ostal štirinajst let. Zaradi delovanja pri organizaciji narodne zaščite so ga dvainštiridesetega leta na Gornjem Jezeru aretirali Italijani in ga v Ljubljani obsodili na trideset let zapora. Kazen je prestajal v Parmi, dokler ni prišel v roke Nemcem, ki so ga poslali na prisilno delo in končno v koncentracijsko taborišče.

Ko se je bližal zlom Hitlerjeve Nemčije, je s sojetniki ob enem samem hlebcu kruha, ob travi in zeleh pešačil štirinajst dni, dokler jih niso stražarji zapustili in je zanje poskrbela kolona Rdečega križa. Šele avgusta petinštiridesetega leta se je končala njegova vojna pot.

Kmalu je bil spet za katedrom. Bil je ravnatelj v Ribnici, nato v Kočevju, sedeminštiridesetega pa je odšel na Svobodno tržaško ozemlje, kjer je delal v slovenskem dijaškem domu v Trstu do leta 1954, ko se je vrnil v Loško dolino.

Leta 1966 je bil upokojen, pa tega skoraj ni opazil, ker je neumorno delal naprej. Poučeval je polnih petinpetdeset let. Koliko obrazov, koliko napornih šolskih ur, koliko vrveža … “Ko pomislim na šolo, me prime kakor neka žalost”, je rekel takrat. Spet bi bil rad šel za kateder; pogrešal je šolo in vrvež, vsa tista opravila, ljudi in stvari, ki so mu petinpetdeset let napolnjevale življenje.

Tudi izven šole je nenehno deloval. Kot učitelj se je čisto samoumevno vključil v različne dejavnosti, kamorkoli je prišel, pa naj je bilo to zborovsko petje, amatersko gledališče ali telovadno društvo. O gledališki dejavnosti v predvojni Loški dolini je takole pripovedoval:

“Bilo je zelo, zelo živahno. Sokoli smo pripravili vsaj dve ali tri predstave na leto. Igrali smo vse mogoče, od ljudskih iger do zahtevnih del domače in tuje dramatike. Ljudje so radi prihajali in to nam je bilo edino plačilo. Tekmovali smo s klerikalci, ki so tudi imeli svojo igralsko skupino. Gostovali smo v Sodražici, na Blokah, na Rakeku in kdo ve kje še.”

Govoriti in pisati se takrat ni smelo karkoli, toda tudi takšno kulturno delo je opravilo svoje: zbliževalo je ljudi, jih družilo, osveščalo in duhovno bogatilo, širilo napredne ideje, krepilo narodni ponos in ohranjalo ljudsko blago. 

Na Gornjem Jezeru so se ljudje učitelja Furlanija spominjali še dolgo kot izvrstnega pedagoga in žlahtnega človeka: 

” Otroke je poučeval kakih petnajst predmetov. Okoli šole je bil vzorno urejen vrt, kjer nas je naučil osnov vzgoje sadnega drevja, cepljenja in takih stvari. Po pouku je vadil z dekliškim in fantovskim pevskih zborom. Vsaj dve igri nas je naučil vsako leto. Igrali smo v soseskinem skednju in običajno je sledila tudi veselica. Učitelj in njegova žena sta bila duša kulturnega dogajanja, ki je bilo za tako majhen kraj izjemno živahno. “

Po vojni se je spet z vsem srcem predal delu. Poleg poučevanja je vodil šolski pevski zbor, pel pri zboru DPD Svoboda, igral in tudi režiral, če je tako naneslo. Iz časov, ko je učil v Trstu, je ohranil fotografijo, ki ga prikazuje kot violinista v orkestru Glasbene matice pred tržaškim radiom. Tudi druge fotografije je hranil v velikem albumu, darilu njegovih tržaških učencev: tu z otroškim zborom, tam z moškim; tu z učenci, tam na predstavi ali gostovanju. Naslovi iger se nizajo drug za drugim: Narodni poslanec, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Kavkaški krog s kredo, Žalujoči ostali, Vdova Rošlinka, Divji lovec, Miklova Zala … vseh se že davno ni več spomnil. Kolikokrat je bil samo Dedek Mraz! In najbrž so bile redke proslave v Loški dolini, kjer ne bi sodeloval kot zborovodja, pevec ali kako drugače. Kar blizu dve desetletji je bil tudi predsednik TVD Partizan in DPD Svoboda, nekaj časa pa tudi občinski tajnik sindikata. Eno samo nepretrgano delo – zaradi poslanstva, zaradi veselja, polnih dvoran in redkih besed zahvale.

Za delo na kulturnem področju je bil odlikovan s Srebrnim priznanjem OF in Plaketo Milčinskega.

Ko je vendarle nekoliko izpregel, je rad segal po knjigi, negoval svoj vrt in še vedno kolesaril po Loški dolini. Pravi viharnik, ki kljubuje do zadnjega diha. Po Notranjski živi veliko njegovih učencev, ki jim – morda ob prazničnem kresu, na svatbi ali izletu, v sreči ali zanosu, v veselju ali žalosti – privre na usta prav pesem, ki so se je naučili pod vodstvom učitelja Furlanija …

Verjetno so še podobne družine, kot je naša, kjer je učitelj Furlani učil tri generacije – očeta, hčer in vnuka, pa še cel trošjak stricev in tet povrhu.

Digitalna čuda v pravih rokah približajo tudi ta dva fantiča v oblekah, kot bi ju naslikala Roža Piščanec ali Marlenka Stupica. Le kdo sta in po kakšnem opravku sta tam? Ali je šola tudi njun zasilni dom, dokler ne obnovijo pogorišča?
Občudovanja in posnemanja vredna Tomčeva skrbnost.

Slovarček:

  • zahmašni: nedeljski, praznični, za k maši
  • trošjak: gruča, skupina

Viri:

  • Glasilo Kovinoplastike Lož, letnik 1982, M. Ožbolt: Notranjec iz Štandraža, predan šoli, glasbi in gledališču
  • Marija Poženel, Ljubljana, 2010, ustno
  • Anica Telič, Gorenje Jezero, 2015, ustno

Kraj: Gorenje Jezero
Datum: 23. 9. 1928
Avtor: Lojze Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 3. 2. 2020
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. Drago permalink
    4. 11. 2020 17:49

    Milena, rad prebiram vaše prispevke, na temo Gornjega Jezera pa še posebno pozorno.
    Glede šole na Gornjem Jezeru je Dr. Hinko Dolenc v Spominih na Cerkniško jezero tako opisoval dogodek iz leta 1877:
    ” Z menoj se je odpeljal tudi stari Telič, kateremu sem rekel suhi jezerec, ker ta mož ni bil lovec ne na vodi, ne po suhem in še skoro da veslati ni znal. Bil je mož že starček, bolj tenak in suhljat, belih las, sploh miren in pobožen človek. Kar ga je takrat najbolj veselilo, bilo je to, da so na Jezeru šolo napravili in se otroci v njegovi hiši shajali.”

    Liked by 2 people

  2. 4. 11. 2020 19:31

    Izredno zanimivo! Torej zdaj vemo, da je bila šola na Jezeru tudi pri Teličevih in če je to ista lokacija kot zdaj, je bilo to po domače pri Županovih. Seveda se je v 143 letih lahko marsikaj spremenilo… Dolenčeve Spomine na Cerkniško jezero sem prebrala ne tako dolgo nazaj, a je šel podatek, ki ga navajate, povsem mimo mene, zato hvala, da ste se tako potrudili.
    Najlepša hvala tudi, da pozorno spremljate Stare slike Cerknica – velika spodbuda piscem je vedeti za to!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: