1964 Slivice – Seniorke in seniorji

Na našem dvorišču (Slivice 8) so se leta 1964 zbrali seniorji, možje in žene ter obujali spomine na svoja mlada leta. Izkoristil sem priliko in nastala je tale fotografija.

V ozadju na levi je kozolec, na desni strani pa del svinjakov s takrat običajno leseno karjolo, naslonjeno na zajčnik, od svinjakov do kozolca je bila napeljana žica za sušenje žehte.

Še par besed o zajčniku na fotografiji, ki je bil na začetku šestdesetih let prava pridobitev. Prej smo, tako kot tudi pri drugih hišah v vasi, zajce gojili kar v hlevih skupaj z živino. Pobirali so seno, ki je padlo iz jasli, pod jaslimi so si naredili gnezda in se sprehajali med živino. Vsake toliko časa je kak zajec zacvilil, ker je katera od živinčet revežu stopila na zadnjo nogo. Tako je kar veliko zajcev vlačilo za seboj zadnji, tudi večkrat pohojeni nogi. V zajčniku so bili obvarovani te neprijetne in nevarne nadloge.

Angela Ivančič je bila upokojena gozdna delavka, rada je priskočila na pomoč pri raznih kmečkih opravilih, najbolj pa sem si jo zapomnil, kako je ob kolinah prišla z veliko emajlirano skledo, v katero je zmešala vse potrebne sestavine, saj je znala pripraviti odlične krvavice.

Matevž Ivančič je že mlad odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko, kjer je postal Mike Evans, v šestdesetih letih pa se je vrnil domov in živel pri nečakinji Zofki Ivančič Slivice 9, dobil včasih kak dolar od sinov iz Amerike, in da si je zaslužil kak dinar, je izdeloval obroče. Bil je eden zadnjih obročarjev v naših krajih.

Ivana Zwölf je preživela velik del svojega življenja (od leta 1932) sredi gozdov, najprej v Javorniku (Stara hiša) potem pa v Rakovem Škocjanu (takrat je ta gozdarska hiša sodila pod Slivice), kjer je bil mož logar. Stari Alojz Zwölf je bil zanimiva osebnost, konec tedna se je peš z ruzakom na rami podal na Unec in vso nedeljo strastno balinal običajno kar z ruzakom na rami.

Martin Stržaj, Slivice 11, je bil napreden kmet, mislim, da je bil edini v vasi, ki je bil po vojni naročen na dnevnik Slovenski poročevalec, pred vojno pa je dobival strokovne kmetijske revije. Pred hišo je imel čebelnjak in otroci smo ga od daleč opazovali, kako je s klobukom in mrežo preko obraza rihtal čebele in točil med. Ukvarjal se je tudi s sadjarstvom, poleg na vrtu je imel sadovnjak tudi v Kamenci, južno od vasi. Bil je tudi živinorejec, pri hiši so imeli bika, ki je, ko še ni bilo umetnega osemenjevanja, razveseljeval krave in nas otročad, ki smo od daleč, seveda skrivoma opazovali to dejavnost. Spomnim se, da sem pomagal gnati kravo na svatbo, pa me je mama, takoj ko smo prišli tja, pognala: Ala, bejž proč! Pa še zanimivo in učinkovito je imel urejeno za odvažanje gnojnice. Pod hišo so imeli v zemljo vkopan in zabetoniran nekak jašek, v katerega so zapeljali voz z lesenim gnojničnim sodom in po cevi, ki je bila napeljana iz višje ležečega gnojišča, je gnojnica sama napolnila sod.

Antonija Udovič, Slivice 8, moja stara mama, se je po smrti moža Valentina, ki je preminul v prvi svetovni vojni, ponovno poročila leta 1922 s sosedom Francem Udovičem (Mrkuševim), ki je bil precej žejne sorte in je leta 1933 umrl. Iz drugega zakona je imela hčerko Miroslavo (1926), ki je bila prva povojna leta učiteljica pri Sv. Vidu, na Uncu, Zalem Logu (tam sem si zdravil oslovski kašelj), Zagorju pri Pivki (tu si je moja stara mama, ki je pri hčerki gospodinjila, zlomila kolk in si dolgo ni opomogla, od takrat si je pri hoji pomagala s palico). Ko se je poročila z agronomom Dragom Praintzem, ravnateljem kmetijske šole v Ravnah pri Pivki (šola je bila v gradu), je poučevala tu, nato pa na kmetijski šoli Lože pri Vipavi (tudi tu je bila šola v graščini, tja smo hodili na češnje), potem pa se je družina Praintz preselila v Ljubljano.

Doma je imela stara mama svojo sobo z zakonsko posteljo (sestavljeno iz dveh postelj). Vhod v sobo je bil iz kuhinje, v sobi je bilo mnogo zanimivih reči, na steni fotografije stare mame z možem v zanimivih okvirih, pa slike svetnikov, bohkov kot, šivalni stroj, omare, v sobi je bila tudi krušna peč, tako da je bilo v sobi pozimi vedno toplo in rad sem smuknil vanjo. Vse druge sobe, razen kuhinje so bile pozimi mrzle, saj niso bile kurjene. Ko smo šli spat, smo si k nogam dali v cunje zavit strešnik, ki smo ga prej segreli v roru. Kadar sem zbolel pa sem lahko spal na eni od postelj stare mame, tako sem bil bližje kuhinji, od kjer so me lažje pedenali. Tu sem preležal tudi davico (1950), imel sem temperaturo več kot 40 stopinj C, soba in postelja se je vrtela, v bohkovem kotu sem videl vrabce (namesto las na angelčkih) in prosil, naj jih spodijo. Oče me je s koreto, pokrito s cerado (bilo je vetrovno in deževno), odpeljal na Rakek na železniško postajo. Na postaji je bila takrat zdravstvena ambulanta, kjer je mama dobila napotnico in me z vlakom odpeljala do Ljubljane; na železniško postajo v Ljubljani pa me je prišel iskat rešilni avto in me odpeljal v infekcijsko kliniko. Pozneje so mi povedali, da sem komaj preživel.

V časih, ko je bilo treba vse staro zavreči, sem eno od teh dveh postelj rešil pred odpadom in jo restavriral in danes ponosno, kljub več kot stotim letom, še vedno služi svojemu namenu.

Stojijo z leve:

• Angela Ivančič, Slivice 18,
• Matevž Ivančič (Mike Evans), Slivice 9,
• Ivana Zwolf (stanovali Slivice 10).

Sedijo z leve:

• Martin Stržaj, Slivice 11,
• Reza Žust z Unca,
• Antonija Udovič, Slivice 8.
• Spredaj pa stoji še naš pes Bobi.

Včasih sem na zadnjo stran le zapisal, kdaj sem fotografijo posnel in kdo je na sliki. Dandanes se teh oseb spomni le še malokdo, pa tudi kozolca, svinjakov, tako “urejenega” dvorišča s kopo desk že dolgo ni več.

Kraj: Slivice
Datum: 1964
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 30. 1. 2017
Oblika: fotografija