Skip to content

1964 Iga vas – Hribarjeva mama in ata

29. 07. 2017

Na sliki sta Hribarjeva mama Marija in ata Andrej, rojen leta 1886, iz Iga vasi, kot ju je posnel njun sin Ivan, takrat miličnik v Železnikih (in pozneje v Starem trgu), ko je bil nekega lepega (poletnega?) dne na obisku doma. Oblekla sta pražnjo obleko, prinesli so na vrt dva stola, sedla sta nanju, položila roke na kolena in sin je pritisnil … daleč v ozadju se vidi pobočje Racne gore, kakršno je bilo takrat, če si ga gledal z igovskih vrtov in njiv.

Ko sem prijela sliko, so se mi oči najprej ustavile prav na njunih rokah – te so njun kapital, njuno sredstvo preživetja in oba sta jih enako sproščeno položila na kolena. Roke – spretne, delovne, močne in nazadnje zgarane, otekle, mravljinčaste …. Veliko povedo o njiju. Skoraj ni treba reči ničesar več. Veliko sta skupaj “dala skozi”.

Oče Andrej je pristopil h Škrbcevim v Iga vas iz Žerovnice in prinesel s seboj priimek Hribar. Delal je na Marofu in poleg po malem kmetoval, a tudi pletel košare in košarice, take, ki so imele kratek ali dolg locájn, pa okrašene okrogle jerbase brez ruoč za žegen in podougvaste z dvema ruočama za drva, vse iz vrbovega šibja – a o tem kdaj drugič.

Mama je gospodinjila in delala na njivah, molzla kravo in krmila teličko, redila prašiče in kokoši, tudi zajce … Njena vnukinja Jožica se spominja, kako je kuhala štruklje – zelo dobre štruklje:

Ko je mesila kruh, je odrezala kos testa in ga razvaljala v ne pretanek blek. V kozici je stopila žlico ocvirkov. Na razvaljan blek je ubila celo jajce, ga z roko razmazala po testu, potresla ocvirke in zvila testo v dolgo klobaso, ki jo je z lesenim nožem razdelila na več delov, jih vzhajala in skuhala v slanem kropu. Kuhane je narezala na manjše koščke in postregla družini s solato, zeljem ali same. Otroci so si jih kdaj tudi potresli s sladkorjem in pri tem jih ni prav nič motil okus po ocvirkih. Včasih, ob nedeljah, je skuhala tudi “gluhe” štruklje (kvašene, brez nadeva) in jih priložila pečenemu zajcu z omako …

Toda mama Marija ni znala samo kuhati, peči pecivo in potice – tudi razne posebnosti kot je ocvrta košarica iz omletnega testa – ampak tudi plesti, celo lozn jakne, pa tudi šivati na roke in na stroj – in še marsikaj.

Imela je dober posluh in vnukinja se na peči ni in ni naveličala poslušati ljudske balade o hudobni materi … To je pesem, ki jo je zapisal že Stanko Vraz in je znana po vsej Sloveniji v raznih variantah, motiv pa poznajo tudi drugi evropski narodi. Besedilo, kot ga je pela mama s slike, gre takole:

Mlad pastirček krav’ce pase
na zelenem travniku.

Mim’ pa pride mlado dekle,
ga pozdravi prav lepo:

“Kaj pastirček tukaj delaš –
doma ohcet imajo!”

Ko pastirček dómov pride
in pozdravi svate vse,

svatje so ga pa vprašali:
“K’tera tvoja mati je ?”

“Moja mati je pa tista,
k’tera zelen krancel ma.”

“Če sem jast res tvoja mati,
naj se krancel spremeni!!”

Komaj to je ‘zgovorila,
krancel bil je ves goreč.

“Niste imeli samo mene,
ste imeli troje nas.

Enega ste v vodo vrgli,
da se je potopilo.

Druzga ste prašičem vrgli,
da so ga raztrgali.

Mene ste pod klado djali,
pod to klado bukovo.

Še vem, kaj ste govorili,
ko ste me pod klado djal:

Mrzel veter naj te ziblje,
Marija mati naj ti bo!”

Jožica še vedno zna to pretresljivo pesem, ki jo je v otroštvu naučila “star’mamá”. V prilogi tega prispevka je posnetek njenega petja, kot ga je napravil Miloš Toni 12. julija letos na Medgen centru v Starem trgu.

Ob srhljivi vsebini človek pomisli, kako so včasih mogli zlagati, peti in poslušati take pesmi – ampak ali smo v današnjem času kaj drugačni? Ali nikoli ne gledamo dram, grozljivk, kriminalk na tv? Ali ne jočemo ob dramskih uprizoritvah v gledališču in ob branju knjig? Tudi če nas nič od tega ne doseže, so dovolj že vsakodnevna poročila, polna nasilja, krutosti in prevar …

 Andrej in Marija Hribar sta imela pet otrok: Andreja, Marijo, Ivana, Francko in Pepco. Nista se čisto natanko držala ljudskega priporočila glede tega, kako je treba spravljati otroke na svet: “Najprej pesterno, potem gospodarja, nato pa še nekaj otrok …” A jima je vseeno lepo uspelo.

Ali je pel tudi stari oče Andrej Hribar, ne vemo, gotovo pa je vsaj včasih poslušal ženino petje in mogoče tudi druge. Bil je velik veseljak, kar naprej se je smejal in si izmišljal pravljice in zgodbe, ki jih je pripovedoval otrokom. Ena se je začela takole:

“Ko sem bil jaz še mlad, sem pri enemu služil, kjer so imeli zajce. Smo jih gnali na pašo, pa sem jih postavil v vrsto in ukazal: ” Aptaht!Fergaterung !”…in tako naprej. Bil je avstrijski vojak in od tam je prinesel nekaj nemških besed, ki jih je znal spretno vplesti v svoje zgodbe …

Še prej, ko je bil še v Žerovnici, star kakih šestnajst let in so starši ravno prodali vole, sta s sovaščanom vzela denar, šla na ladjo in se odpeljala v Ameriko … Od tam sta poslala sporočilo domov, naj nič ne skrbijo in da bosta zaslužila in pošteno vrnila sposojeni denar. Res sta čez čas prišla domov in o vrnitvi je Andrej takole povedal: ” Sva kupila sodček vina in en žakelj bonbonov, pa sva jih trosila mulcem …” Potem je šel še enkrat v Ameriko in za njim je šlo tudi dekle, s katero se je potem poročil – stara mama s slike.

Včasih je pripovedoval, kako je Jurčkov stric v Žerovnici imel veliko sadja, a ker so mu ga mulci kar naprej rabutali, je prinesel posteljo na vrt, da bi vahtal svojo češpljo … Mulci pa so ga v spanju s posteljo vred odnesli drugam, potem na drevo privezali štrik in z njim otresli češplje. Se je stric zbudil, ni bilo nikjer nič sadja več …” Ali so jih imeli za ušesi, tale Hribarjev uače …!

Slovarček:

  • locájn: ročaj, locenj
  • ruoča: ročaj, roč
  • podougvast: podolgovat
  • blek: razvaljan kos testa; tudi še neukrojen kos usnja
  • lozn jakna: posebno lepo oblikovana pletena ženska ali otroška jopica s cofi in vezenino
  • pristopil: priženil, prizetil, prišel za zeta
  • vahtal: pazil
  • uače: oče
  • Aptaht! Fergaterung! (fonetično): nemška vojaška povelja, vsaj po zvenu besed
  • rabutali: kradli
  • štrik: vrv
  • žakelj: vreča

Viri:

  • Jožica Novak, julij 2017, ustno

Kraj: Iga vas
Datum: 1961
Avtor: Ivan Hribar
Zbirka: Joži Novak
Skenirano: 13. 7. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. martahren2112 permalink
    30. 07. 2017 22:44

    Milena, zelo lep, domiseln in pretresljiv prispevek! Hvala!

  2. 31. 07. 2017 07:25

    Hvala tudi tebi v imenu vseh, ki smo sodelovali pri prispevku!

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: