1947 Rakek – V snegu
Na novega leta dan leta 1947 se je Avgust Poženel slikal nekje na Rakeku v sveže zapadlem snegu.
Avgust je bil tudi furman.
Furmanstvo je dokaj stara dejavnost, ki je še posebej pospešila razvoj novih vrst vozov: voz z osmi, tovorni voz- parizar, zapravljivček, kočija. V tesni povezavi s prevozništvom so nastali tudi poklici, ki jih danes skoraj ni več: sedlar (sedaj: tapetnik za avtomobilske sedeže), kolar (vulkanizer), kovač (glej prejšnjega), cestar (DARS, kateremu se avtocesta kar naprej podira – kdo ve, zakaj) in komunala (ki jo sneg pozimi vedno preseneti), in tudi gostilničar (teh pa še vedno ne zmanjka). Furali so s cerkniških hribov v Trst ali Ljubljano, po “napeljavi” železnice Dunaj – Trst pa le do Rakeka, kjer so tovor (praviloma les) naložili na železniške vagone. V Ljubljani so se furmani zadrževali največ pri Figovcu in Šestici. Imeli so še eno lastnost, ki se je – pregovorno – ohranila do danes: “preklinjali so kot furman”. Bili so vedri in veseli ljudje, ki so bili navezani na svoje živali in so o njih tudi veliko vedeli, da so lahko zanje dobro poskrbeli. Poznali so različne načine vodenja vprege in živali, ki so se ponekod razvili v običaje. Od takrat tudi udomačeno ime “Čufarija” za Planino in okolico. Kot nekateri zmotno mislijo, ta izraz ne prihaja od lokomotive “čufarce” (se pravi tiste na premog), ampak izhaja iz nemških besed “zu fahren”, kar pomeni “dopreči”. Dopregli pa so konje. Furmani so namreč praviloma vozili z enim parom konj. Iz Planine proti Postojni (še ni bilo avtoceste) so pa kačje ride in strm klanec. Če je bil voz poln in tovor težak, dva konja nista zmogla sama privleči voza na vrh, na Ravbarkomando, in tako so v Planini dopregli še en par konjev ali volov. Tudi to je bil dodatni vir zaslužka planinskih kmetov.
Furmani so imeli tudi svoje zaščitnike:
Sv. Valentin je bil zaščitnik živali.
Sv. Lukež je ščitil živino pred nesrečami.
Sv. Krištof je bil zavetnik popotnikov.
Sv. Katarina je bila zaščitnica furmanov.
Sv. Štefan je bil zaščitnik konj. Na ta dan še vedno (oziroma ponovno) žegnajo konje.
Iz časov prevozništva so še posebno znani kraji: Razdrto, Ravbarkomanda, Planina in Postojna, ki je v zvezi s tem, na nek način, dobila tudi svoje ime. Baje – ni preverjeno! V Postojni naj bi bila namreč gostilna in njena lastnica – gostilničarka je stala pred vrati in mimo vozeče furmane vabila: “Postoj, no!”
***
Gospod Trobič me bo po potrebi prijazno korigiral za kar mu bom hvaležna.
Takega se ne spomnim. Klobuk je imel vedno. Ko je bil starejši, pa je imel tudi brke v stilu Ivana Cankarja.
Kraj in datum je morda zapisal sam, njegovo ime pa hčerka Marta.Viri:
- Janez Rebec
Kraj: Rakek
Datum: 1. januar 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Te teorije o poimenovanju Postojne pa še nisem slišala. Pa tudi dvmim vanjo.V Postojni , bi gostilničarka rekla kvečjemu “ustavse no”.Baje je Postojna imenovana po enih ptičih , kateri so gnezdili na Soviču.
Zato sem pa napisala, da ni preverjeno. Se mi je zdelo pa zanimivo.
Res je, po ptiču. Ta ptič je orel belorepec ali drugače imenovani postojna
Odličen zapis, kot smo navajeni! Ne bom nič korigiral, ker to ni potrebno. Samo dodam še poklica: žlajfar- zaviralec, ki je pomagal zavirati po klancih navzdol pa tudi navzgor je priskočil na pomoč, baje so imeli tudi posebno obleko, tu še bili še padarji- čeprav so podobna dela opravljali kovači.
Med furmanske kraje je treba uvrstiti še celo vrsto drugih krajev, ne samo opisane, tu pa dodati še vsaj Vrhniko, Logatec, Hotedršico, Črni Vrh…
Še to, postojna je stara slovenska beseda za orla. Ta orel še gnezdi v Sloveniji, ne pa seveda na omenjenem hribu nad Postojno. Zanimivo, ta orel- belorepec je tudi v grbu tako Postojne kot Poljske.