Skip to content

1972 Retje, Cerkniško jezero – Zadnji splav

9. 11. 2017

Splavljanje lesa na Cerkniškem jezeru ima dolgo tradicijo. Gozdovi na obrobju Cerkniškega jezera dolgo obdobje niso imeli nobenih poti, še manj cest, po katerih bi vaščani Grahovega, Martinjaka, Dolenjega Jezera, Dolenje vasi, Otoka, Laz, Gornjega Jezera, Lipsenja in Žerovnice lahko do doma pripeljali les. Tako so morali les prevažati po edini možni poti – po vodi. Do leta 1909 na tem območju ni bilo ceste ali poti, ki bi omogočala nemoteno oskrbovanje ter vasi z lesom. Tega leta je bila dograjena cesta iz Starega trga preko Nadleska, Podcerkve, Dan, Laz in naprej po pobočju Javornika v Otoško dolino, Vrh Korena in Palčje, ki je omogočila, da niso bili več vezani na splavljanje prebivalci Gornjega Jezera. Šele, ko je bila zgrajena cesta Grahovo-Žerovnica-Lipsenj-Gornje Jezero do ceste Stari trg-Vrh Korena, so opustili splavljanje lesa še lastniki gozdov iz vasi Lipsenj, Žerovnica, Grahovo in deloma Martinjak.

Lastniki javorniških gozdov iz Dolenjega Jezera in Dolenje vasi pa so problem prevoza rešili tako, da so zgradili pri Dolenjem Jezeru nasip do Gorce in se navezali na “Fabrško pot”, ki je za takratne čase omogočala dober prevoz lesa z vprežno živino. Najdlje so prevažali les s splavi iz predela Zadnji kraj. To so bili gozdovi vasi: Martinjak, Otok in deloma Dolenje Jezero. Ko je bila zgrajena še kamionska cesta za Zadnjim krajem (v sedemdesetih letih 20. stoletja), je prevoz lesa s splavi po Cerkniškem jezeru postala zgodovina.

Sedaj pa preidimo na izdelavo splava. Les so posekali v letni sečnji na “suš”, da se je temeljito posušil – drugače listavci ne bi plavali. Ta les so v jesenskem in zimskem času razrezali in z vprežno živino zvlekli do primernih mest ob jezeru, kjer so vezali splave: Retje, Mrzlek, Petrov laz, Vranja jama, Vršič, Skadolca, Tresenec, Laški studenec in drugih krajev, ki so bili sposobni sprejeti vsaj za en splav veliko količino lesa.

Tako pripravljen les je čakal, da se je jezero v dobi jesen-pomlad napolnilo in je bilo primerno za splavarjenje.

Pri vezanju splava so bili zaposleni najmanj trije delavci in par vprežne živine za privlačevanje lesa do vode. Za vezanje splava, v katerem je bilo vgrajeno okoli 50 kubičnih metrov lesa, so potrebovali trije delavci in vprega 10 do 12 delovnih ur. Splavi so bili široki do 4 metre, dolgi pa, odvisno od količine lesa, ki je bila vgrajena v splav, najmanj pa 8 metrov. Les so čvrsto povezali z verigami, včasih tudi z vrvmi, trtami ali zbili skupaj s sponami. Pri vezanju splava so potrebovali naslednje orodje: cepin, sekiro, obračalnik in “pik” za privlačevanje lesa po vodi. Pik je skovan in na 4-6 metrov dolgem drogu nasajen in priostren kos železa, tako, da je en krak vzporeden z drogom, drugi pa pravokoten na drog. Splav so navadno privezovali tako, da so med posamezne kose lesa zabili kole v jezersko dno.

Splav je pripravljen za prevoz. Da bo lahko počakal splavarja, je s koli pritrjen na jezersko dno. Splav sta vozila običajno dva delavca, ki sta potrebovala za pot od Retja pri Otoku do “Vodonosa” pri Dolenjem Jezeru, razdalja okoli 9,5 km, 6-8 ur. Od tu naprej so spet z živinsko vprego zvlekli les na primerno mesto za nakladanje, ga tam naložili na voz in odpeljali do doma ali drugega potrošnika. Tone Udovič še pove, da so preden je bil narejen nasip pri Dolenjem Jezeru, s splavi letno prepeljali okoli 1.600 kubičnih metrov oblovine iglavcev in okoli 300 do 400 kubičnih metrov hlodovine listavcev. Vozili so tudi drva in to okoli 1.000 metrov na leto in to tako, da so povezali skupaj dva drevaka. V sedemdesetih letih, nekaj pred nastankom teh posnetkov, so na leto splavili le še okoli 400 kubičnih metrov oblovine iglavcev in hlodov listavcev. Na posnetku iz leta 1972 pa je eden zadnjih splavov, če ne zadnji, saj je bila takrat že posekana trasa za cesto za Zadnjim krajem.

Viri:

  • Anton Udovič, besedilo, Franc Perko fotografije, 1972. Splavljanje lesa na Cerkniškem jezeru. Gozdni gospodar, glasilo delovnega kolektiva Gozdnega gospodarstva Postojna, št. 3, str. 45-47.
  • Anton Udovič, Grahovo, ustno 2017.
  • Franc Perko, 2002. Zapisano v branikah – Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.

Kraj: Retje na Cerkniškem jezeru
Datum: jeseni 1972
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 12. 10. 2017
Oblika: dve fotografiji

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: