1875 Ljubljana/Gradec – Prapraded Andrej

Na fotografiji nalepljeni na kartonček (Carte de Visite), je portret mojega prapradeda, za katerega dolgo nisem vedel, kako mu je ime. Brkati mož na sliki je Andrej Lavrenčič. Po obleki je videti, da gre za zelo star posnetek, saj je od takrat minilo že več kot sto štirideset let. Glede na hrbtno stran kartončka sklepam, da je slika najverjetneje nastala v fotografskem ateljeju V. Lobenwein v takratnem hotelu Slon v Ljubljani (Hotel Elefant).

Na sliki ima Andrej okoli petinpetdeset let. Doma je bil na Uncu, v hiši št. 1 [1]. Vnuk Ivan svojega deda ni nikoli spoznal, ker je Andrej pri nedopolnjenih sedeminpetdesetih letih prerano preminil. Tako si ni zapomnil njegovega imena. Niti ni vedel povedati kaj več o njem, le to, da je imel veliko družino v Postojni. Otroštvo je Andrej očitno preživel na Uncu. V Postojni je bil posestnik in župan, nato tudi poslanec kranjskega deželnega zbora, t. i. ud trgovsko-obrtne zbornice. Imel je lastno gradbeno podjetje ter sodeloval pri izgradnji južne železnice Dunaj – Trst [2].

Presenetil me je star nagrobni kamen njegovih staršev (Marije in Marka), vzidan v južno steno župnijske cerkve sv. Martina na Uncu. Zanimiv je nagrobni napis na njem: “V grobu ni življenja izgubil, kdor je veroval, upal, ljubil.” To vsebino ponazarjata na nagrobniku vklesana navzdol obrnjena plamenica kot simbol umirajočega življenja in sidro, ki pomeni upanje [3].

Na fotografiji je oblečen v moško obleko, ukrojeno po takratni modi. Iz telovnika mu izhaja vrvica, na kateri verjetno ni mogel imeti kaj drugega kot žepno uro. Izumili so jo v šestnajstem stoletju v Nemčiji. Nosili so jo na traku ali verižici. Sčasoma je postala dragocen nakit [4]. Spraševal sem se, kakšna je bila moda v tistem, za nas že zelo odmaknjenem obdobju, in kako se je spreminjala. Obleke so bile trpežnejše, iz kvalitetnejšega blaga, da so lahko dolgo zdržale in so jih velikokrat nasledili še potomci.

Pod ovratnikom srajce ima zavezan metuljček, pod nosom pa mustače in rahlo poraščeno brado.

Ivan je vedel le to, da je na sliki oče njegovega očeta Maksa. Marjanu je bil Andrej praded, kar je Marjan tudi zapisal na hrbtno stran kartončka s fotografijo.

Fotograf Lobenwein je imel svoje poslovalnice poleg Ljubljane tudi v Celovcu in Beljaku. Fotografska plošča št. 49659 je omogočala ponovno naročilo slik tudi po več letih. Lobenwein je dobil priznanje z diplomo na mednarodni fotografski razstavi na Dunaju leta 1875, kar vse lahko preberemo v nemščini na hrbtni strani. Bil je čas avstro-ogrske monarhije. Glede na navedeno letnico lahko sklepam, da je bila slika posneta med leti 1875 in 1877, kajti jeseni leta 1877 je namreč Andrej zaradi hude bolezni preminil. Fotograf V. Lobenwein je posnel tudi več portretov znanih Slovencev.

Še ena manj ohranjena Andrejeva fotografija, ki je zelo podobna prvi. Najbrž je nekoliko starejša, posnel jo je Eduard von Pleschner v Gradcu (Graz).

Posnetek je slabše kakovosti, zato je težko razbrati podrobnosti, ki bi jih lahko primerjali s tistimi na prvi fotografiji.

Gre torej za sliko Maksovega očeta Andreja. Maks je bil moj praded in Marjanov ded.

Eduard von Pleschner je imel atelje v Gradcu, posnel je tudi takratno Ljubljano.

Slovarček:

• ud: član

Viri:

• Ivan Lavrenčič (fotografiji in ustno)
• [1] Unec št. 1 – rodoslovni indeks priimkov pod zaporedno št. 607
• [2] Gradbeno podjetje in južna železnica – Tatjana Milavec (ustno), profesorica umetnostne zgodovine, pravnukinja Andreja Lavrenčiča
• [3] Razlaga plamenice in sidra – Drago Kolenc: Dober dan Krpanova dežela: sprehodi po notranjskih poteh, Postojna 2006
• [4] Vesna Bučić: Razvoj slovenskega urarstva – https://www.dlib.si

Kraj: Ljubljana in Gradec
Datum: okoli leta 1875
Avtor: V. Lobenwein in Eduard von Pleschner
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: dve carte de visite