1962 Iga vas, Siga – O napajanju živine pri Lekanovih in v Novem Kotu

Sliko, ki jo je neznan fotograf posnel v Iga vasi, točneje v Sigi pred Lekanovo hišo, hrani snaha Lekanove mame, ki tukaj drži z eno roko kravo, z drugo pa bič – kravjo gajžlo. Bilo je poletje in bila je najbrž nedelja ali praznik, saj je Lekanova mama brez predpasnika in v nedeljski obleki s pasom. Za kravama stoji Lekanov ata, v ozadju se vidi pobočje Racne gore, brezovo drevo in konček strehe, za sadnimi drevesi pa je mogoče slutiti streho nizke hiške, v kateri je živela moja teta z družino.

Še enkrat Lekanova mama, tokrat na delavnik, a spet v družbi lepe krave. Vedno so pri Lekanovih imeli krave, eno ali dve, na katere so bili upravičeno ponosni. Nekaj se mi sanja celo o živinorejski nagradi, medalji ali pohvali, ki so jo Lekanovi dobili za svoje živinče. Bili so sosedje in dobri prijatelji moje tete, zato sem ob svojih obiskih v Sigi kdaj zašla tudi k Lekanovim.

Poleg Lekanove mame in njene lepe krave je na sliki tudi Lekanov skedenj z odprtimi vrati in obešenimi visokimi lojtrnicami na zunanji steni. Smo tem lojtrnicam rekli gare, ali so bile gare nekaj drugega? Žal je tokrat spomin odpovedal.

Videti je, kot da bi Lekanova mama peljala kravo napajat v bližnjo Sigo – potoček, ki je včasih poplavljal, drugič pa skoraj presahnil, a nikoli do konca, in bil tako zanesljiv vir vode za živino in perice. Čezenj je vodila pot, ki je bila tudi včasih pod vodo, v normalnih razmerah pa je bilo lepo skakati po zglajenih kamnih, poslušati žabe in vonjati sparjeno vodo in obvodno rastlinje.

Siga je pomenila kar precejšen vir blagostanja za igovske krave in njihove lastnike, za razliko od tistih s hribovitih krajev kot so bile oboje Poljane in še kje, ko je bilo treba vodo zagotavljati na drugačen način. Kako je bilo v Novem Kotu, je slikovito opisala Tilka Klepac v svojih spominih:

OSKRBA Z VODO

V Novem Kotu ali Binklu ni tekoče vode, ima pa zato vsaka hiša štirno. To je globok vodnjak, kamor se steka voda s hiše in gospodarskega objekta (skedenj s hlevom). Štirna je morala biti vedno čista, zato so vsakih nekaj let očistili usedlino, ki se je nabrala na dnu. Ko sem bila majhna, so bili žlebovi leseni. Tudi konstrukcija je bila vsa lesena – podporni stebri in kljuke, ki so žleb držale. Žleb je bila izdolbena dolga sušica (suha smreka). Ker je bila pot od skednja do štirne precej dolga, je bil žleb sestavljen iz treh delov. Ata je žlebove nastavil v vodnjak šele takrat, ko so se žlebovi dobro oprali, medtem pa je (voda) tekla po tleh. Ker se ni toliko pralo kot danes, smo imeli skozi vse leto dovolj vode za lastno oskrbo. To pomeni za kuhanje, pranje, čiščenje in za prašiče in živino.

Nekoč pa je bila zima suha in dolga. Zapadlo je več kot meter snega in pritiskal je mraz. Treba je bilo pravočasno nekaj ukreniti, da ne bi družina ostala brez vode, saj se je nivo vode v vodnjaku hitro nižal. Tisto zimo smo namreč imeli polno štalo goveda, okrog deset ovac in prašiče. Starša sta odločila, da bomo gnali živino napajat na dober kilometer oddaljen studenec, kjer voda ni nikoli presahnila. Ata je vpregel konje in s sankami naredil pot do studenca. Napajanje živine je bilo delo nas otrok. Ko smo prvič gnali, je bilo hudo. Pot je bila slaba in živina nas ni ubogala. Krave in teleta so šli v gosjem redu. Starejši brat je šel spredaj, jaz in mlajši brat pa zadaj. Pri studencu je bilo betonirano korito, vodo iz studenca pa smo nalivali s korcem (leseno vedro z ročajem). Napajat smo šli dvakrat dnevno (dopoldne in zvečer). Kadar pa je bila megla in zvečer, nas je bilo strah, ker so okrog tavali volkovi. Ves čas smo opazovali živino, kako se obnaša. Posebno smo bili pozorni na njihova ušesa. Le-ta so nam prva povedala, da nekaj ni v redu. Kmalu smo se na to pot navadili mi in živali. Kadar je bilo nebo jasno, so svetile zvezde in mesec. Dve kravi pa sta ves čas zvonili z obešenima zvoncema pod vratom. Za ovce in prašiče smo topili sneg. Ob prvem večjem deževju pa se je življenje na naši kmetiji in večinoma po vasi vrnilo v stare tirnice.

Slovarček:

• gare: sestavni del vprežnega voza, žal več ne vem kateri
• gajžla: bič
• štala: hlev

Viri:

• Tilka Klepac, november 2017, rokopis spominov

Kraj: Iga vas
Datum: 1962, po oceni
Avtor: ni znan
Zbirka: Marica Pavlič
Skenirano: 18. 6. 2015
Oblika: 2 fotografiji