1961 Novi Kot – Štirna pri Štodlovih, mama, Tilka, konj Todor in fičo

Na sliki pri Štodlovi štirni je domača hči Tilka v družbi konja Todorja, iz ozadja pa na oba gleda mama Dorica. Slika je zanimiva, ker je na njej poleg vsega drugega videti, kako so bili postavljeni in podprti prvotno leseni žlebovi, ki so bili napeljani s skednja in hiše v vodnjak in tako oskrbovali domačijo z vodo.

Konji so bili v tistem času na kmetih silno pomembni, čeprav se je tu in tam že pojavil tudi kak traktor ali motorna kosilnica. V mojem spominu je prav začetek šestdesetih let tisti čas, ko je bilo v Markovcu največ konj, delovnih kajpak, kmalu pa je njihovo število začelo upadati. Zadnja leta jih je spet veliko in lepo jih je videti, ko se pasejo po dolini, a ti niso za delo, saj namesto njih vse opravijo traktorji. Nekaj pa mi vseeno ne gre v glavo. V šestdesetih letih je imela en traktor Kmetijska zadruga in mogoče še eden ali dva kmeta, pa so bile čisto vse njive in njivice obdelane – zasajene in zasejane z žiti, krompirjem in vseh vrst okopavinami. Zdaj ima skoraj vsak, ki ima v lasti vsaj za eno krtino zemlje, kak obdelovalni stroj, vsaj majhen kultivator, marsikdo pa traktor ali dva – a dolina je povsem zelena in ne le to, tudi grmovje se razrašča vsepovsod …

Spodaj pa je še nekaj odlomkov iz spominov Tilke Klepac na čas, ko so bili konji življenjskega pomena:

Čeprav leži Binkel sredi gozdov, smo pozimi vedno kurili s svežimi drvmi. Spominjam se, da je ata napravljal drva vedno novembra. Z mamo sta debele hlode razžagala z ročno žago na prugle, potem pa jih je ata razcepil. Drobnih vej nista žagala, ampak jih je ata razsekal na tnalu na manjše dele. Otroci smo jih zložili v drvarnico. Ta drva so bolj tlela kot gorela, zato smo jih vso zimo sušili v trumbi. Kmalu pa je bilo mami tega dovolj in se je uprla. Prosila je, da je drva ata porušil že spomladi in so se čez leto že malo osušila.

Ko smo vse postorili doma, se je v zimskem času ata odpravil za več dni s konji v gozd, kjer je vlačil les do krlišča. Velikokrat je šel v Perhajn in na Hrvaško v gozdove blizu Klane. Nikoli ni šel sam, ampak z določeno delovno skupino. To je pomenilo, da je šlo več kmetov vlačit les, da so zaslužili denar, si med seboj pomagali pri delu ali pa v stiski, če se je pripetila kakšna nesreča. Moj oče je vzel s seboj starejša brata (oba, ali pa enkrat enega, drugič drugega). Jaz in Ivan sva bila vedno doma pri mami. Pomagala sva ji pri delu na kmetiji (krmljenje živine in priprava rezance).

Kaj je to rezanca? Na pod smo v skednju nametali posušeno krompirjevco, suho slamo, otavo, seno in malo detelje. Vse skupaj smo zmešali z vilami, nato pa smo pripravljeno krmo na posebnem stroju zrezali v rezance. Delo je bilo za otroke težaško. Eden je delal pušle, drugi je pušle porival v posebno leseno korito in pazil, da mu ni prijelo roke, tretji pa je vrtel veliko kolo z dvema nožema, ki sta krmo rezala. S tako nastalo rezanco smo pozimi krmili živino in s tem prihranili veliko sena. Eno leto smo imeli v hlevu štirinajst glav živine. Drugo naše pomembno delo doma pa je bilo naskubiti, zbrinkati in spresti čim več volne za jope in nogavice.

Ata je bil z Zvonetom in Tonetom v gozdu na delu okrog štirinajst dni. Potem so se vrnili za nekaj dni, da so se na toplem spočili, malo okrepili in preoblekli v suha, čista oblačila, nato so se vrnili nazaj. V svoji odsotnosti so si kuhali sami. Glavna hrana je bil kruh, suhe klobase, koruzni žganci z ocvirki in zaroštan krompir z velikimi makaroni. Rošto je mama pripravila že doma in jo shranila v majhno kozičko. V gozdu pa so z žlico dali rošto v vrel krompir. Dodali so še malo paprike, sol in makarone.

Spomnim se, da je ata meni in Ivanu prinesel iz gozda suho klobasco in jo nama dal kot darilo. Midva sva jo takoj pojedla in nisva pomislila, da je klobasco odtrgal od ust bratoma in sebi, ki so jo bili veliko bolj potrebni kot midva. Delo v gozdu je bilo naporno, posebno za otroke, stare štirinajst, petnajst let, kot sta bila moja brata. Domov sta prišla vedno izmučena in prehlajena. Na nogah sta imela ozebline. Ata je bil – kot mnogi očetje tistega časa – do njiju neprizanesljiv, saj je bilo njuno delo neobhodno potrebno. Lahko bi rekla, da je ata včasih bolj pazil na konje kot na otroke. Brata pa sta ga ubogala in delala, ker drugega življenja nista poznala.

Nekoč je oče brata Toneta poslal po kruh na Klano, oni pa so bivali v lesenih kočah v gozdovih nekje nad Gomanco. Ko je šel Tone na pot, je bilo sončno. Štopal je tovornjake, ki so vozili les na Reko v pristanišče, vendar mu ni noben ustavil. Tako je šel peš tja in nazaj približno dvajset kilometrov. Ko se je vračal, je začelo deževati. Ker ni imel prave torbe, je kruh potisnil pod suknjič. Vseh štruc pa ni mogel zaščititi pred dežjem in nekaj kruha se je zmočilo in razmezgalo. V tabor se je vrnil utrujen in moker. Kruh pa je bil v glavnem premočen. Brat je tvegal za kruh življenje in zdravje, saj so bili tamkajšnji gozdovi polni medvedov, volkov in risov. Od očeta je pričakoval razumevanje, morda pohvalo ali skrb zanj, pa od tega ni bilo nič. Mogoče je oče to vendarle čutil, pa tega ni znal pokazati. Brat je bil deležen le graje in strogega pogleda.

Za ta krvavo prisluženi denar je ata kupil ali kos zemlje ali pa kakšno kravo. Največ denarja je šlo za Dolino, posestvo v bližini, ki smo ga kupili od strica Jakoba. Za Dolino je ata prodal tudi laz za goro.

Tilka je moderno oblečena: nabrano krilo z velikim prečnim trakastim vzorcem, ki ob spodnjem robu vključuje tudi rožast štem in bombažno bluzico z nekoliko razširjenimi rameni, obuta pa v nizke sandale ali mogoče balerinke. Konj dostojanstveno in potrpežljivo pozira, kot da se zaveda, kako zelo pomemben je za družino. In kako lepo ime ima: Todor, kot kak pravoslavni dostojanstvenik.

Drog, ki ga v ozadju drži mama, ima na koncu vedro ali keblico, pri nas so ji rekli tudi kebú, s katerim zajema vodo in jo naliva v drugo posodo, ki jo bo odnesla v hišo ali pa jo bo zlila v betonsko korito, da se bo napojil konj. Temu pripomočku za zajemanje vode iz vodnjaka smo v Loški dolini rekli šternak, v Novem Kotu pa golida. Ta izraz vsebuje tudi zapis na hrbtni strani druge slike v tem prispevku, na kateri se ta golida tudi bolje vidi. Izraz golida navadno pomeni emajlirano posodo za molžo – toda ne v Novem Kotu tistega časa.

Izčrpno besedilo na zadnji strani oživi sliko.

Na tej sliki se poleg mame Dorice, vodnjaka z betonskim koritom in lesene napeljave za vodo vidi tudi avtomobil, znameniti fičo, na kakršnih smo le desetletje in pol pozneje tudi ženske masovno pridobivale šoferske spretnosti za vozniško dovoljenje. V začetku šestdesetih letih pa je bilo avtomobilov še zelo malo in težko je bilo priti do njih. V Markovcu je prvega fičkota imel Malenski Slave, mislim da leta 1962, prej je vsa dolina premogla le še enega ali dva osebna avta. Čisto prvega v dolini pa sta imela Joškova brata iz Vrhnike, oba poznejša poklicna šoferja. Mislim, da se je njunemu rdečemu avtu reklo balila,mogoče tudi topolino, nekateri pa trdijo, da je bil tudi tisto zagotovo Fiat – kdo bi vedel, čeprav smo tudi smrklje drle gledat avto od blizu, ko smo skozi okno videle, da se od Vrhnike po cesti vali oblaček prahu … V drugi polovici šestdesetih so fički že rasli kot gobe po dežju, hkrati s traktorji, še pred njimi pa so se razmahnila kolesa in mopedi. Moja mama se je v Kovinoplastiki zaposlila leta 1959 in je najprej eno leto skrbno varčevala za zimski plašč, naslednje pa za črnega rogovca na torpedo, da ji ni bilo več treba hoditi peš v Pudob na šiht … Zelo skromni časi so še bili takrat, vendar pa vsak dan čisto malo boljši. Leta 1962 je v hišo prišel radio, 1968 pralni stroj, 1972 televizija, 1974 švedski motokultivator, ki še vedno dela, posmehu takratnih znancev navkljub …

Je mama Dorica mogoče ravno šla nahranit kokoši in jim je v kastroli odnesla ostanke od kosila, pomešane z otrobi in jih z žlico postrgala v koritce? Uganila sem, pravi Tilka Klepac – kako tudi ne bi, saj je to opravilo tudi pri nas potekalo enako … Za mamo Dorico se vidi vodnjak z napeljavo, ki je na debelo skrbno prekrit z zemljo in travno rušo, kar je preprečilo zmrzovanje vode pozimi, vratca pa so videti čisto nova in najbrž zaklenjena ali vsaj skrbno zaprta, saj je bilo treba preprečiti, da se voda ne bi onesnažila ali da ne bi vanjo padel kak otrok ali žival.

Tu so podatki o času in vsebini slike.

Slovarček:

• prugl: čok (Novi Kot)
• trumba. pečica v štedilniku (Novi Kot)
• rezanca: rezanica, drobno zrezana mešanica krma za govedo
• pušl: šop (Novi Kot)
• zbrinkati: razčesati scufano volno na gredášah (Novi Kot); zgradešát (Loška Dolina)
• rošta: prežganje za zagostitev jedi (pražena moka in mast), (Novi Kot); ruoštajne (Loška Dolina)
• zaroštan: zgoščen s prežganjem
• štopati: ustavljati
• štem: vzdolžni poudarjen ornament
• keblica, kebu: manjša ali večja lesena posoda
• golida (Novi Kot), šternak (Loška dolina): pločevinasta ali lesena posoda za zajemanje vode iz vodnjaka
• kastrola, kostruola: kozica, nizek lonec
• rogovec: kolo znamke Rog

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, 2017, rokopis
• Tilka Klepac, december 2017, ustno

Kraj: Novi Kot
Datum: 1961
Avtor:ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: 2 fotografiji